Zdi se, da je danes nemogoče misliti prihodnost. Srečujemo se s trendom vračanja v preteklost. V modi je vračanje elementov preteklih zgodovinskih obdobij. Videospoti poustvarjajo zrnati videz, glasbeniki v njih pa posnemajo modo različnih desetletij prejšnjega stoletja. V glasbi je vedno bolj popularno samplanje starejše, prezrte glasbe, v ZF filmih pa vidimo sicer na vedno bolj dovršene načine podobno, če ne identično, izpovedano napoved prihodnosti. Zdi se, da je prihodnost ukinjena.

V svojem prispevku What is Hauntology? sodobni britanski filozof Mark Fisher reinterpretira Derridajev pojem hontologie, skovanke iz francoskega glagola hanter (v angleščini haunt; preganjati) in filozofskega pojma ontologie, (ontology oz. ontologije), ki evocira občutek prisotnosti nečesa, česar ni (več). Na primerih številnih kulturnih fenomenov sodobnosti, npr. filma in glasbe, opiše, kako je prihodnost ukinjena, saj nas v umetniški produkciji vedno preganja prisotnost nečesa preteklega in podoba prihodnosti, zgrajena v preteklosti. V času, ko se je to podobo prihodnosti že doseglo, ne preostane drugega, kot da se vračamo v prihodnost.

Ob prvem branju se tekst bengalske feministične avtorice in reformatorke Rokeyee Skahawat Hossain morda zdi naiven, celo problematičen v kulturnem okolju, kjer se argument prihajajoče ženske prevlade (pa naj bo še tako za lase privlečen) vedno večkrat uporablja za diskriminacijo feminizma. Sultanine sanje namreč dejansko tematizirajo svet obrnjenih družbenih vlog, v katerem ženske moške spoznajo za popolnoma neuporabne, jih zaprejo v hareme in same »zavladajo« svetu. A ga je potrebno brati v njegovem lastnem kulturnem in zgodovinskem kontekstu, ki se precej razlikuje od današnjega zahodnega. Ta nanj namreč vrže popolnoma drugačno luč, v kateri se zgodba raje pokaže kot izjemno pogumna, celo radikalna gesta, izraz frustracije in sanj, refleksija družbenega položaja avtorice, ki se giblje med igrivostjo in trpko ironijo. Takšno branje s kratkim pregledom konteksta in avtoričinega življenja bom predlagal v tem tekstu, ki pa seveda ni niti temeljita, kaj šele poglobljena študija.

Nekega večera sem posedala v naslanjaču v svoji spalnici in lenobno razmišljala o pogojih, v katerih živijo indijske ženske. Morda sem zadremala, morda ne, nisem prepričana. Pa vendar; če me spomin ne vara, sem bila povsem budna. Z mesečino obsijano nebo, na katerem se je bleščalo na tisoče zvezd, podobnih diamantom, sem videla povsem jasno.

Kar naenkrat pa je pred mano stala ženska. Ne vem, kako je vstopila, a sem jo spoznala za prijateljico, sestro Saro. »Dobro jutro,« je rekla sestra Sara. Sama pri sebi sem se nasmehnila, bila je namreč zvezdnata noč, ne jutro. Vseeno sem ji odgovorila, rekoč: »Kako si?« »V redu, hvala. Bi stopila ven in si ogledala naš vrt?« Skozi odprto okno sem ponovno pogledala luno in ugotovila, da se ob tem času zunaj ne more zgoditi nič slabega. Služabniki so namreč trdno spali in s sestro Saro bi lahko šli na prijeten sprehod.

V petek 29. 3. je Trubarjeva hiša literature gostila dogodek projekta Poligonija, ki deluje pod okriljem Škratove Čitalnice KUD Anarhiva. Skupina mladih študentov je skozi odlomke najrazličnejših znanstvenofantastičnih del razpravljala, kaj znanstvena fantastika sploh je, in kam vodi razvoj te literarne podzvrsti.

Izraz »znanstvena fantastika« se je začel uporabljati šele v dvajsetem stoletju, a elementi, ki jih ta žanr vsebuje, segajo že med prve literarne zapise. Metka Kordigel je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja znanstveno fantastiko opisala kot opazovanje sedanjosti, določanje pravil, po katerih sedanjost deluje in prenašanje teh pravil v prihodnost.

Pred davnimi časi je v neki vasici ob morju živel ribič z imenom Urashima Taro. Bil je mladenič prijaznega srca, ki je, da bi pomagal svojemu ostarelemu očetu in materi, vsak dan odhajal k morju ribarit.

Nekega dne, ko je Urashima Taro odhajal po poti z morja domov, je na plaži opazil otroke, ki so se zbirali in povzročali hrup. Ko je pokukal bližje, je opazil majhno želvico, ki so jo otroci mučili s palico ter jo z njo zbadali.

S strojem, ki sem ga bil zasnoval in bi me moral vzdigniti kolikor bi si poželel, sem se pognal z vrha skale. Ker pa sem bil površno opravil meritve, sem z vso močjo strmoglavil v dolino.

Čisto obtolčen, in vendar nič manj goreč sem se vrnil v sobo. Vzel sem goveji mozeg, ki sem si ga vtrl po vsem telesu, saj je bilo to polno modric od glave do peta; in ko sem si telo okrepil še s kapljo žganja, sem se vrnil poiskat svojo stvaritev.