Sponsor logos

Sultanine sanje

Rokeyea Skahawat Hossain, prev. Martin Justin

Nekega večera sem posedala v naslanjaču v svoji spalnici in lenobno razmišljala o pogojih, v katerih živijo indijske ženske. Morda sem zadremala, morda ne, nisem prepričana. Pa vendar; če me spomin ne vara, sem bila povsem budna. Z mesečino obsijano nebo, na katerem se je bleščalo na tisoče zvezd, podobnih diamantom, sem videla povsem jasno.

Kar naenkrat pa je pred mano stala ženska. Ne vem, kako je vstopila, a sem jo spoznala za prijateljico, sestro Saro.

»Dobro jutro,« je rekla sestra Sara. Sama pri sebi sem se nasmehnila, bila je namreč zvezdnata noč, ne jutro. Vseeno sem ji odgovorila, rekoč: »Kako si?« »V redu, hvala. Bi stopila ven in si ogledala naš vrt?«

Skozi odprto okno sem ponovno pogledala luno in ugotovila, da se ob tem času zunaj ne more zgoditi nič slabega. Služabniki so namreč trdno spali in s sestro Saro bi lahko šli na prijeten sprehod. Ko smo bili v Darjeelingu, sva se s sestro pogosto tako sprehajali. Držali sva se za roke in se med hojo po botaničnih vrtovih sproščeno pogovarjali. Ugibala sem, da me bo sestra peljala na podoben vrt in brez oklevanja sprejela njen predlog. Med hojo sem presenečeno odkrila, da je zunaj lepo jutro. Mesto je bilo prebujeno, ceste polne vrveče množice. Sram me je bilo že ob misli, da pri belem dnevu hodim po ulici, vseeno pa nikjer ni bilo videti nobenega moškega. Nekaj mimoidočih se je pošalilo na moj račun. Njihovega jezika sicer nisem razumela, a bila sem prepričana, da se norčujejo. Prijateljico ob sebi sem pobarala, naj mi pove, kaj pravijo.

Ženske pravijo, da zgledaš zelo možato.«

»Možato?« sem vprašala. »In kaj mislijo s tem?«

»Pravijo, da si sramežljiva in boječa kot moški.«

»Sramežljiva in boječa kot moški?« Kakšna šala pa je to? Hkrati sem postala precej nemirna, ugotovila sem namreč, da ob meni namesto sestre Sare stopa tujka. Kako sem lahko, neumnica, to žensko zamenjala za svojo ljubo prijateljico?

Začutila je tresenje mojih prstov, ki jih je med hojo stiskala v roki, in vprašala: »Je kaj narobe, ljuba?« »Neprijetno se počutim,« sem rekla opravičujoče: »kot ženska, ki spoštuje purdah, nisem vajena zunaj hoditi nezakrita.«

»Tu se ti ni treba bati, da boš naletela na moškega. To je Ladyland, dežela prosta greha in hudobije. Tu vlada Vrnila sama.«

Nekako pomirjena sem kmalu začela uživati v razgledu. Bil je res veličasten. Zaplato trave sem imela za svilnato blazino; zdelo se mi je, kot bi hodila po mehki preprogi. Ko sem pogledala navzdol, sem ugotovila, da je pot, po kateri stopava, prekrita z mahom in rožami.

»Lepo je,« sem rekla.

»Ti je všeč?« je vprašala sestra Sara. Še naprej sem jo klicala z imenom prijateljice, ona je prav tako uporabljala mojega.

»Zelo. A mi ni všeč, da tacava po nežnih cvetlicah.«

»Ne skrbi, draga Sultana, tvoji podplati jih ne morejo poškodovati; to so cestne rože.«

»Celo mesto je podobno vrtu,« sem rekla z občudovanjem. »Vse ste tako spretno uredile.«

»Tvoja Kalkuta bi lahko postala še lepši vrt. Če bi njeni politiki to hoteli, seveda.«

»Nesmiselno bi se jim zdelo tako veliko pozornosti posvečati hortikulturi. Imajo preveč drugih opravkov.«

»Ne bi mogli najti boljšega izgovora,« je smeje odvrnila. Postajala sem vedno bolj radovedna: na poti sem srečala več kot sto žensk in nobenega moškega. Kje so vsi?

»Kje pa so vsi moški?« sem jo vprašala.

»Na svojih mestih, tam kjer bi morali biti.«

»Kako to misliš, 'tam kjer bi morali biti'?«

»Seveda, vidim svojo zmoto. Prvič si tukaj, ne moreš poznati naših navad. Svoje moške smo zaprle v hiše.«

»Tako kot nas zapirajo v zenano ?

»Točno.«

Bruhnila sem v smeh. Z mano se je smejala tudi sestra Sara.

»Ampak Sultana, se ti ne zdi nepravično zapirati neškodljive ženske, moške pa pustiti na prostosti?«

»Zakaj? Ženske smo po naravi šibke, zato za nas ni varno stopati iz notranjih prostorov.«

»Res ni varno, vsaj dokler po ulicah hodijo moški. Tako kot ni varno, ko na tržnico vdre divja žival.«

»Seveda.«

»Kaj pa, če iz norišnice pobegne nekaj blaznežev, ki začnejo povzročati težave ljudem, konjem in ostalim bitjem; kaj bi v tem primeru naredili tvoji rojaki?«

»Poskušali bi jih ujeti in zapreti nazaj v norišnico.«

»Hvala! Pa se ti ne zdi pametno raje razume ljudi zapreti v norišnico in iz nje izpustiti vse norce?«

»Jasno, da ne,« sem rekla med smehom.

»V resnici pa ste v vaši državi naredili prav to! Na prostosti so moški, zmožni narediti brez konca slabega, nedolžne ženske pa so zaprte v zenani. Kako sploh zaupate tistim nedresiranim moškim zunaj?«

»Pri urejanju naše družbe nimamo niti moči niti glasu. V Indiji je moški lastnik in gospodar, prisvojil si je vso moč in privilegije, ženske pa zaprl v zenano.«

»Pa zakaj dopustite, da vas zapirajo?«

»Tega ne moremo preprečiti, saj so močnejši od nas.«

»Tudi levi so močnejši od ljudi, pa zaradi tega ne vladajo človeštvu. Dejstvo je, da ste si zakrivale oči pred lastnimi interesi in zanemarile dolžnost, ki jo imate do sebe.«

»Ampak sestra Sara, kaj bodo počeli moški, če vse storimo ženske same?«

»Nič ne bi smeli početi, prosim te, saj niso ničesar sposobni. Samo poloviti jih je treba in zapreti v zenano.«

»Pa bi jih bilo težko tako zapreti?« sem vprašala. »In četudi to naredimo, kaj se bo zgodilo z njihovimi političnimi in trgovskimi posli? Se bodo tudi ti omejili na območje zenane?«

Sestra Sara ni odgovorila in se samo nasmehnila. Morda se ji ni zdelo vredno prepirati z nekom tako ozkogledim.

Medtem sva prispeli do njene hiše, ki je stala sredi krasnega vrta, zasejanega v obliki srca. Bila je enonadstropna s streho iz valovite pločevine. V njej je bilo hladneje in lepše kot v katerikoli izmed hiš indijskih bogatašev. Nepopisno, kako okusno opremljena in urejena je bila. Sedeli sva druga poleg druge. Iz sprejemnice je prinesla vezenje in začela z novim vzorcem.

»Znaš plesti in šivati?«

»Seveda, to je edino, kar v svojih zenani še lahko počnemo.«

»Mi pa našim zaprtim moškim ne zaupamo niti vezenja!« je rekla smeje. »Saj sploh niso dovolj potrpežljivi, da bi vtaknili nit v šivankino uho.«

»Si potem vse to naredila sama?« sem vprašala in pokazala na mnoge prte za čajne mizice pred nama.

»Ja.«

»Res je, a ne tičim cel dan samo v laboratoriju. Svoje delo opravim v dveh urah.«

»V dveh urah! Pri nas delajo uslužbenci – na primer sodniki – po sedem ur na dan.«

»Nekaj teh uslužbencev sem videla delati. Misliš, da vseh teh sedem ur res samo delajo?«

»Vsekakor!«

»Ne, draga Sultana, seveda ne. Čas raje zapravljajo s kajenjem. V službenem času pokadijo dve ali tri cigare. Stalno samo govorijo o delu, naredijo pa malo. Recimo, da ena cigara gori pol ure, moški pa jih na dan pokadi dvanajst, torej šest ur v dnevu porabi samo za kajenje.«

Pogovarjali sva se še o marsičem in izvedela sem, da v deželi ne trpijo nobene epidemije ali komarjih pikov, ki bi prenašali bolezni. Najbolj pa me je osupnil podatek, da v Ladylandu, z izjemo redkih nesrečnih primerov, nihče ne umre mlad.

»Bi rada videla našo kuhinjo?« me je vprašala.

»Z veseljem,« sem rekla in odšla za njo. Seveda se je moral pri tem moški umakniti v svoje prostore. Kuhinja se je nahajala v prelepem zelenjavnem vrtu, kjer so bile rastline vzpenjalke in vitice paradižnika najlepši okras. V kuhinji je bilo čisto in svetlo, nikjer ni bilo dima, manjkal je celo dimnik. Okna so bila okrašena z rožnimi vzorci. Izgledalo je, kot da za kurjenje ne uporabljajo premoga.

»Kako pa kuhate?« sem vprašala.

»S sončno toploto,« je odgovorila in pokazala na cev, skozi katero je prihajala zbrana sončna svetloba in vročina.

»In kako ste uspele zbrati in shraniti sončno toploto?« sem osuplo vprašala

»»Najbolje, da ti povem nekaj o naši zgodovini. Trideset let nazaj, je naša Kraljica, ki je imela takrat le trinajst let, prevzela prestol. A le formalno, v resnici je državo vodil predsednik vlade.«

»Kraljica je imela rada znanost, zato je uzakonila obvezno šolanje za vse ženske. V skladu z njenim odlokom so tako ustanovili potrebno število državnih ženskih šol in vedno več žensk je začelo pridobivati izobrazbo. Hkrati je prepovedala poročanje deklet, mlajših od 21 let. Pred vsemi temi reformami je namreč vladal strog purdah.«

»Kako se stvari spremenijo,« sem rekla med smehom.

»A izoliranost ostane,« je rekla. »Čez nekaj let smo imele ločene univerze, ki so sprejemale samo ženske. V prestolnici, kjer živi kraljica, sta dve univerzi. Na eni od njiju so izumili krasne balone za zbiranje vode. Uspelo jim jih je namreč namestiti nad oblaki, kjer lahko zdaj iz atmosfere po želji zajemajo vodo in jo po ceveh, nameščenih na balon, črpajo na Zemljo. Z nenehnim zbiranjem atmosferske vode so izčrpali tudi oblake in Gospe Rektorici je s pomočjo njenih raziskovalk tako tam uspelo preprečiti deževje in nevihte.« »Neverjetno! Zdaj vidim, zakaj tu ni blata,« sem rekla, a še vedno nisem dobro razumela, kako se voda zbira v ceveh. Poskušala mi je razložiti, ampak o znanosti nisem vedela dovolj, da bi ji lahko sledila. Kljub temu je nadaljevala: »Ko je za to izvedela druga univerza, se je hotela dokazati še sama. Tako so njene raziskovalke izumile napravo za zbiranje sončne svetlobe, ki so jo lahko shranjevale in po potrebi dovajale ostalim. Med tem tehnološkim napredkom, ki so ga dosegale ženske, pa so bili moški zaposleni z večanjem vojaške moči države. Napravi, ki zbirata atmosfersko vodo in sončno svetlobo, so odpravili s smehom. Rekli so jima sentimentalna mora.«

»Vaši dosežki so brez dvoma neverjetni, a še vedno ne vem, kako vam je uspelo moške zapreti v zenano. Ste jih zvabile v nekakšno past?«

»Sploh ne.«

»Ne zdi se mi verjetno, da bi kar sami od sebe predali svojo svobodo in se zaprli med štiri stene zenane. Nekako ste jih morale prisiliti.«

»In smo jih!«

»Kako? S pomočjo nekakšnih bojevnic, predvidevam?«

»Ne, ne z orožjem.«

»Z možgani.«

»Še njihovi možgani so večji in težji od ženskih, ni tako?«

»So, pa kaj zato? Tudi slon ima večje in težje možgane kot človek, pa ga ta vseeno lahko vklene in ravna z njim, kakor želi.«

»Res je! A povej mi že prosim, kako se je zares zgodilo. Umiram od pričakovanja.«

»Ženske smo vseeno nekako hitrejše pameti kot moški. Nekaj mladih žensk se je pred desetimi leti, ko so moški naše izume oklicali za 'sentimentalno moro', hotelo odzvati na njihove izjave, a sta jim to preprečili obe Gospe Rektorici. Rekli sta, da naj, če bodo imele možnost, raje odgovorijo z dejanji, ne z besedami. In res jim na takšno priložnost ni bilo treba dolgo čakati.«

»Kako sijajno!« sem zaploskala. »In zdaj so ponosni gospodje sami tisti, ki sanjajo sentimentalne sanje.«

»Kmalu po tem je k nam iz sosednje države pribežala skupina ljudi. Bili so politični prestopniki, tu so iskali zaščito. Sosednji kralj, željan moči bolj kot blagostanja, je našo dobrosrčno kraljico seveda prosil, naj mu preda njegove uradnike. A ga je zavrnila, vračanje beguncev je bilo proti njenim načelom. Ta zavrnitev je bila povod za vojno.«

»Oficirji so skočili na noge in odkorakali v boj proti sovražniku. A je bil ta premočan. Brez dvoma so se borili pogumno, a niso mogli ustaviti sovražne vojske, ki se je vedno bolj približevala naši meji. Skoraj vsi možje so odšli v boj, niti šestnajst letni dečki niso ostali doma. In večina je padla v boju, ostali so se umaknili pred sovražnikom, ki se je prebil do glavnega mesta.«

»V kraljičini palači so se zbrale najmodrejše gospe, da bi vladarici svetovale, kako naj reši deželo. Nekaj jih je predlagalo oborožen boj; druge so temu nasprotovale, saj ženske niso bile vajene boja z orožjem. Tretje so z obžalovanjem pripomnile, da so za kaj takšnega prešibke.«

»Če dežele ne morete ubraniti s telesno močjo,« je rekla Kraljica, »poskusite z možgani.«

»Nekaj minut je vlada smrtna tišina. Nato je Njena Visokost spet prevzela besedo: 'Če izgubim državo in prestol, si bom morala vzeti tudi življenje.'«

»Rektorica druge univerze (tiste z napravo za zbiranje sončne svetlobe), ki je bila med posvetom ves čas tiho, je zdaj pripomnila, da so verjetno res pogubljene, da jim ostaja le malo upa. Da pa bi vseeno rada poskusila z načrtom, svojim prvim in zadnjim poskusom: če ta ne uspe, jim res ne preostane drugega, kot da naredijo samomor. Vse zbrane so slovesno prisegle, da ne glede na vse, nikoli ne bodo dopustile, da bi bile zasužnjene.«

»Kraljica se jim je srčno zahvalila in prosila Rektorico naj razloži svoj načrt. Ta je ponovno vstala in rekla: 'preden gremo same ven, morajo moški vstopiti v zenano. To prošnjo izrekam v imenu purdaha, ne moremo namreč biti skupaj na ulicah.«

»Seveda,« je odgovorilo njeno Visočanstvo.

»Naslednjega dne je Kraljica prosila vse može naj se zavoljo časti in svobode umaknejo v zenane. Ranjenim in utrujenim je bil ukaz celo všeč. Globoko so se priklonili in brez besede protesta vstopili v notranje prostore. Bili so prepričani, da je država v popolnoma brezupnem položaju.«

»Nato je Rektorica s svojimi dva tisoč študentkami zakorakala na bojišče in v sovražnika usmerila vse žarke koncentrirane sončne svetlobe in toplote.«

»Žarki so bili za sovražnike premočni, odvrgli so svoje orožje in panično pobegnili, ne vedoč, kako naj se borijo proti žgoči svetlobi. Po tem nihče več ni poskušal napasti naše države.«

»In vaši možje in državniki nikoli več niso hoteli stopiti iz notranjih prostorov?«

»Seveda so si želeli svobode. Nekateri policijski direktoriji in sodniki, ki so si želeli vrniti na svoja mesta, so pisali Kraljici in poudarili, da si oficirji za svoj neuspeh morda zaslužijo takšno kazen, sami pa nikoli niso zanemarjali svojih dolžnosti in zato ne bi smeli biti kaznovani.«

»Njeno visočanstvo jim je v okrožnici sporočilo, da bodo poslali po njih, če bo država kdaj spet potrebovala njihove zasluge, v vmesnem času pa naj ostanejo tam, kjer so. Zdaj, ko so se privadili na purdah in se nič več ne pritožujejo nad izoliranostjo, smo sistem namesto 'zenana' začeli imenovati 'murdana'.«

»Kako pa brez policije in sodstva rešujete kraje in umore?«

»Z ustanovitvijo sistema murdan so se končali tudi zločini in grehi, zato ne potrebujemo policistov, da bi lovili zločince ali sodnikov, da bi razsojali o primerih.«

»To je zares dobro. Predstavljam si, da bi lahko hitro kaznovali nepošteno osebo, če bi se ta pojavila. Tako kot ste popolnoma brez prelivanja krvi priborile odločilno zmago, bi lahko brez težav pregnale tudi zločince.«

Po tem me je vprašala: »Ljuba Sultana, boš še naprej sedela tu ali greva v salon?« »Tvoja kuhinja ni nič slabša od kraljičine spalnice!« sem z nasmehom odgovorila. »A bi morali počasi oditi, gospodom verjetno ni povšeči, da jih tako dolgo odvračam od njihovih kuhinjskih opravil.« Obe sva se veselo nasmejali.

»Kako presenečene in zadovoljene bodo moje prijateljice doma, ko jim povem, da v daljni Ladyland ženske vodijo državo, medtem ko so moški zaprti v murdanah, kjer skrbijo za otroke, kuhajo in opravljajo druga gospodinjska opravila. Ko zvedo, da je tu kuhanje precej enostavno, celo prijetno opravilo!« »Ja, povej jim o vsem, kar vidiš tukaj.«

»Prosim, povej mi še, kako kmetujete, kako orate in opravljate ostala težka ročna dela?« sem vprašala.

»Polja obdelujemo s pomočjo električne energije, ki nam pomaga tudi pri ostalih težkih delih. Poleg tega jo uporabljamo za transport po zraku, zato pri nas ne boš našla železnic ali tlakovanih cest.«

»Potemtakem ne more priti niti do prometnih ali železniških nesreč,« sem pristavila in vprašala: »Ali nikoli ne trpite zaradi pomanjkanja dežja?«

»Nikoli od kar imamo 'vodni balon'. Vidiš ga lahko od tu; nanj so pripete cevi in z njihovo pomočjo lahko načrpamo toliko vode, kolikor je potrebujemo. Poleg tega nam težav ne povzročajo niti poplave ali nevihte. Čim bolje poskušamo izkoristiti sadove narave in to nas stalno zaposluje. Zato nimamo časa za prepir ali brezdelno posedanje. Zadnje čase se naša Kraljica vedno bolj zanima za botaniko; njena ambicija je celotno kraljestvo spremeniti v veličasten vrt.«

»Odlična ideja. Kaj pa je vaša glavna prehrana?«

»Kako pa ohranjate tako nizke temperature v vročem vremenu? Za nas je poletni dež kot nebesni blagoslov.«

»Ko vročina postane nevzdržna tla obilno poškropimo z načrpano vodo, v mrzlem vremenu pa notranje prostore ogrevamo s shranjeno sončno toploto.«

Pokazala mi je svojo kopalnico s premično streho. Kadarkoli si je lahko privoščila prho: preprosto je dvignila streho, ki je bila kot pokrov škatle, in odprla pipo tuša.

»Kako ste lahko srečni!« sem vzkliknila. »Nimate nobenih potreb. Kakšna pa je vaša religija, če smem vprašati?«

»Naša vera temelji na Ljubezni in Resnici. Ljubezen do drugega in resnicoljubnost sta naši sveti dolžnosti. Če kdo laže, jo ali ga kaznujemo …«

»Kaznujete s smrtjo?«

»Ne, ne s smrtjo. Ne uživamo v ubijanju božjih bitij, sploh pa ne ljudi. Namesto tega, morajo lažnivci za vedno zapustiti deželo.«

»Pa prestopniku nikoli ne oprostite?«

»Če se iskreno pokesa, mu.«

»Se lahko srečuješ z moškimi, ki niso tvoji sorodniki?«

»Z nobenim, ki ni z mano v posvečenem sorodstvu.«

»Naši sorodstveni krogi so zelo omejeni; niti bratranci niso posvečeni vanje.«

»Tu pa so zelo široki; daljni bratranec mi je tako svet kot brat.«

»To pa je lepo, kot da bi tu vladala čistost sama! Rada bi spoznala kraljico, ki je tako modra in daljnovidna, da je pripravila vse te zakone.«

»Če želiš,« je rekla sestra Sara.

Nato je na kvadratno ploščo na tleh privila dva sedeža in nanjo priključila dve gladki, zloščeni krogli. Ko sem jo vprašala, čemu sta namenjeni, mi je povedala, da sta vodikovi in potrebni za premagovanje gravitacije. Dodala je še, da imajo krogle različne kapacitete, izbor pa je odvisen od teže, ki jo mora plovilo premagati. Nato je na leteči avto pritrdila še dve krili propelerja, ki ga po njenih besedah poganja elektrika. Ko sva udobno sedeli, je pritisnila na gumb in propeler se je začel vrteti ter z vsakim trenutkom pridobivati na hitrosti. Najprej sva se dvignili na višino kakšnih šest ali sedem čevljev, nato pa zleteli stran. In preden sem sploh uspela ugotoviti, da se premikava, sva prispeli do kraljičinega vrta. Z upočasnjevanjem propelerja je prijateljica spustila leteči avto, tako da se je ta kmalu dotaknil tal, midve pa sva lahko izstopili. Od tu sem lahko videla Kraljico, ki se je sprehajala s svojo hčerjo (ta je imela štiri leta) in družicami.

»Halooo, vi tam!« je Kraljica zaklicala sestri Sari. Nato so me predstavili Njenemu Visočanstvu in ta me je brez ceremonij srčno sprejela.

Nad srečanjem sem bila navdušena. Med pogovorom mi je Kraljica razložila, da sicer nima pomislekov glede trgovanja njenih državljanov s prebivalci drugih držav. »Pa vendar,« je nadaljevala, »ne moremo trgovati tam, kjer so ženske zaprete v zenanah. Samo njim namreč zaupamo s trgovanjem, moški niso moralni, zato se z njimi nočemo dogovarjati. Ne hrepenimo po tuji zemlji, ne vojskujemo se za diamante, četudi se ti bleščijo svetleje kot Koh-I-Noor, vladarju ne zavidamo njegovega pavjega prestola. Raje se potapljamo globoko v ocean znanja in iščemo dragulje, ki jih tam za nas hrani narava. V polni meri poskušamo užiti darove narave.«

Po obisku pri kraljici sem obiskala še slavni univerzi, kjer so mi pokazali nekaj njihovih proizvodnih obratov, laboratorijev in observatorijev.

Po tem sva se ponovno usedli v leteči avto, a sem, takoj ko se je začel premikati, nekako zdrsnila z njega in padec me je prebudil iz sanj. Odprla sem oči in ugotovila, da se nisem premaknila iz naslonjača v svoji spalnici!