Urashima Taro

Pred davnimi časi je v neki vasici ob morju živel ribič z imenom Urashima Taro. Bil je mladenič prijaznega srca, ki je, da bi pomagal svojemu ostarelemu očetu in materi, vsak dan odhajal k morju ribarit.

Nekega dne, ko je Urashima Taro odhajal po poti z morja domov, je na plaži opazil otroke, ki so se zbirali in povzročali hrup. Ko je pokukal bližje, je opazil majhno želvico, ki so jo otroci mučili s palico ter jo z njo zbadali. Želvica se je Urashima Taru zasmilila. »Nobenega živega bitja ne smete mučiti!«, je rekel otrokom in rešil želvico. Taro je želvico položil v dlan in jo spustil nazaj v morje, kjer je izpod svojega oklepa veselo iztegnila vrat, roke in noge ter začela plavati. Nato se je želvica vrnila nazaj v globine morja.

Dve ali tri leta pozneje je Urashima Taro na svojem čolnu ponovno ribaril sredi morja. Med ribarjenjem je za seboj zaslišal glas, ki ga je poklical: »Gospod Urashima, gospod Urashima!« Ko se je ozrl, se mu je približala ogromna želva.

»Gospod, sem želva, ki ste jo nekoč rešili. Rada bi se vam zahvalila in vas vodila v Zmajev tempelj,« je dejala želva.

Želva je položila Urashima Tara na svoj hrbet in odplavala. Na kratko sta se potopila v modro osrčje oceana, nakar se je pred njima osvetlilo. Okolico so pokrivale korale, okoli pa je plavalo veliko lepih rib. Kmalu so se pred njima prikazala čudovita vrata. Ribe so Urashima Tara vodile skozi vrata v notranjost Zmajevega templja.

Tam ga je s prijaznim glasom ogovorila prelepa princesa Otohime-sama : »Dobrodošel v Zmajevem templju. Radi bi se ti zahvalili, ker si rešil želvo. Prosim, sprosti se in uživaj!«

Urashima Taro je v Zmajevem templju nato doživel prelep ples rib, pil sake, se nadejal izjemnih pojedin, se veselo pogovarjal s princeso Otohime-sama in vsak dan živel kakor v sanjah.

Kljub temu pa je Urashima Tara čez nekaj časa zaskrbelo za očeta in mamo, ki sta bila še vedno v vasi. Odločil se je, da mora hitro oditi nazaj domov. Ko je to povedal princesi, mu je ta podarila lepo škatlico. »Pogrešala te bom, a razumem, da se moraš vrniti. To je tamatebako. Prosim vzemi ga s seboj in pazi nase na poti. A prosim te tudi, pod nobenim pogojem ne odpiraj škatle.«

Urashima Taro je vzel škatlo in se na želvinem oklepu odpravil nazaj v vas.

Ko je zopet prispel v obmorsko vas, je bila ta povsem drugačna. Okoli je pohajkovalo veliko ljudi, a Urashima Taro ni prepoznal nikogar izmed njih. Njegovega doma ni bilo več. Kljub klicem po očetu in materi, ju nikjer ni našel. Urashima Tara je zelo zaskrbelo. Takrat je slučajno zagledal tamatebako. Potihoma jo je odprl. Ko je to storil, se je iz notranjosti razširil bel dim. Ko je Urashima Taro gledal dim, se je nenadoma spremenil, dobil je belo brado, brke in lase, postal je starec. Medtem, ko se je Urashima Taro v Zmajevem templju cele dneve zabaval, je na zemlji preteklo več stoletij.