Drugi svet ali dežele in cesarstva Lune (komična zgodovina dežel in cesarstev lune)

S strojem, ki sem ga bil zasnoval in bi me moral vzdigniti kolikor bi si poželel, sem se pognal z vrha skale. Ker pa sem bil površno opravil meritve, sem z vso močjo strmoglavil v dolino.

Čisto obtolčen, in vendar nič manj goreč sem se vrnil v sobo. Vzel sem goveji mozeg, ki sem si ga vtrl po vsem telesu, saj je bilo to polno modric od glave do peta; in ko sem si telo okrepil še s kapljo žganja, sem se vrnil poiskat svojo stvaritev. A zaman, saj so neki vojaki, ki so bili poslani v gozd po les za kresovanje na Svetega Janeza Krstnika, naleteli nanjo in jo odnesli v trdnjavo. Po številnih ugotavljanjih o tem, kar naj storijo z odkrito iznajdbo, so nekateri predlagali, da se ji podstavi rakete, tako da, ko jo je njihova hitrost dvignila visoko v zrak in je njen vzvod poganjal njena krila, ni ostalo nikogar več, ki ne bi imel te stvaritve za ognjenega zmaja.

Dolgo sem jo iskal, in končno sem jo našel na sredi Quebeškega trga, ko so jo kurili. Bolest ob spoznanju, v kolikšni nevarnosti je stvaritev izpod mojih rok, me je prepahnila s tolikšno silo, da sem se pognal in zgrabil vojaka, ki je prižigal ogenj. Iztrgal sem mu vžigalno vrvico in se ves besen vrgel v svoj stroj, da bi pogasil strelivo, s katerim je bil obkrožen, a sem bil prepozen, kajti v zrak sem se dvignil komaj v enem kosu.

Neizmerna groza, ki me je pretresala, me ni prav nič odvrnila, da se ne bi spomnil vsega, kar se mi je bilo pravkar zgodilo. Veste torej, da je plamen pognal celo vrsto streliva (saj so jih postavili v vrste po šest, s pomočjo vžigalnikov, ki so obdajali vsakega pol ducata) in izstrelila se je nova vrsta, in še ena, tako da je vžgani smodnik vedno bolj večal nevarnost. Vendarle pa je porabljen material povzročil, da je strelivo popustilo; in ko sem pomišljal, na katerem izmed vrhov bi se odložil, sem čutil (ne da bi kakorkoli trznil), kako se moj vzdig nadaljuje, in kako, jemajoč slovo od mene, moj stroj pada nazaj na zemljo.

Ta nenavadna prigoda me je napolnila s tako nepopisno radostjo, da se, zdušen, da me je odvrnila od gotove nevarnosti, nisem mogel upreti nesramnosti filozofiranja/razglabljanja o njej. Ko sem torej tako poskušal doumeti, kaj bi bil vzrok za to čudo, sem se zavedel svoje otečene kože, mastne še od mozga, s katerim sem se bil premazal poprej, da bi ublažil muke svojega padca; zavedal sem se, da je luna v zadnjem krajcu in da v tej meni pogosto sesa živalski mozeg, in tako je pila tudi tistega, s katerim sem se bil prevlekel jaz, z vedno večjo silo, pobližje kot mi je bila njena obla in čeprav so naju ločili oblaki, ni bila zato njena silnost nič šibkejša.

Ko sem se prebil, po izračunih, ki sem jih bil odtod opravil, krepko čez tri četrtine poti, ki loči zemljo od lune sem se preobrnil in naenkrat jel padati z nogami navzgor, ne da bi kaj posebej opletal. Po pravici povedano sem dobro vedel, da ne bom padel nazaj na naš svet; saj sem lebdel med dvema lunama in sem zelo dobro opazil, kako se hkrati, ko se od ene oddaljujem, približujem drugi; bil sem silno prepričan, da je bila tista večja naša zemlja, saj se mi po enem ali dveh dneh popotovanja lomi oddaljenih sončevih žarkov, ki so bili premešali raznolikost teles in podnebij, ni več zdelo, da opazujem kot jajce jajcu podobni zlati krogli; tako sem si predstavljal, da se spuščam k luni in predstava se mi je potrdila, ko sem se spomnil, da sem začel padati komaj na treh četrtinah poti. Kajti, sem si dejal v sebi, ta gmota je manjša kot naša, in bi njena orbita tako morala biti manj razsežna, posledično pa bi silo njenega središča čutil kasneje.

Potem ko sem dolgo padal, po mojih predvidevanjih (saj mi je silnost padca nedvomno preprečila dojemanje) najdlje doslej, sem se znašel pod drevesom obdanim s tremi ali štirimi vejami, ravno prav debelimi, da sem jih prelomil s svojim padcem, s podobo sprešanega, vlažnega jabolka ob sebi. K sreči je bil ta kraj, kot boste kmalu izvedeli, Raj na zemlji in drevo, na katerega sem padel nedvomno Drevo življenja. [Odlomek]