Sponsor logos

Kaj bodo počeli moški, če vse storimo ženske same?

Martin Justin

Ob prvem branju se tekst bengalske feministične avtorice in reformatorke Rokeyee Skahawat Hossain morda zdi naiven, celo problematičen v kulturnem okolju, kjer se argument prihajajoče ženske prevlade (pa naj bo še tako za lase privlečen) vedno večkrat uporablja za diskriminacijo feminizma. Sultanine sanje namreč dejansko tematizirajo svet obrnjenih družbenih vlog, v katerem ženske moške spoznajo za popolnoma neuporabne, jih zaprejo v hareme in same »zavladajo« svetu. A ga je potrebno brati v njegovem lastnem kulturnem in zgodovinskem kontekstu, ki se precej razlikuje od današnjega zahodnega. Ta nanj namreč vrže popolnoma drugačno luč, v kateri se zgodba raje pokaže kot izjemno pogumna, celo radikalna gesta, izraz frustracije in sanj, refleksija družbenega položaja avtorice, ki se giblje med igrivostjo in trpko ironijo. Takšno branje s kratkim pregledom konteksta in avtoričinega življenja bom predlagal v tem tekstu, ki pa seveda ni niti temeljita, kaj šele poglobljena študija.

***

Rokeya Sakhawat Hossain, pogosto imenovana tudi Begum Rokeya se je rodila leta 1880 v vasi Pairabondh na severu današnjega Bangladeša v družini izobraženega in premožnega posestnika. Kot je bilo običajno, je bila šolana na domu; pri osemnajstih se je poročila z dvajset let starejšim moškim, državnim sodnikom, predvsem pa precej liberalnim možem, ki je podpiral njen intelektualni razvoj in jo spodbujal pri ustvarjanju lastne kariere. Spodbujal je njene pisateljske ambicije, učenje angleščine in bengalščine, v kateri je Begum Rokeyja kasneje tudi napisala večino svojih literarnih in esejističnih del. Po moževi smrti je ustanovila prvo šolo, namenjeno predvsem bengalskim muslimanskim dekletom, ki je najprej delovana v mestu Bhagalpur, kasneje pa jo je morala prestaviti v Kalkuto, kjer še danes velja za eno najbolj popularnih dekliških šol. Bengum Rokeyja je verjela, da je izobrazba eden najpomembnejših pogojev za osvoboditev žensk izpod represivnega patriarhalnega sistema haremov oziroma zenan. Oba izraza (zenana, ki izhaja iz perzijske besede zan za žensko, se kot sopomenka za harem uporablja v Indiji) označujeta prakso zapiranja žensk v ločene hišne prostore, kjer so skupaj živele skrite pred pogledi moških. Zenane so sicer obstajale že v predislamskih kulturah, a pogosto zgolj kot varni, osebni prostori za ženske, ki so še vedno imele pomembne vloge v družbi. Šele kasneje so zenane postale tudi način odmika žensk iz javnega življenja. V tem kontekstu je pomemben še izraz purdah, ki označuje prakso zakrivanja žensk v javnosti in uporabo različnih pregrad ali zaves, ki v hišah ločujejo ženske in moške prostore. Praksa naj bi izhajala iz Perzije, se v sedmem stoletju pred Kristusom prenesla v islam, kasneje pa jo je prevzel tudi hinduizem. Bengum Rokeyja, sama muslimanka, se je poleg spodbujanja javnega šolstva za ženske zavzemala tudi za drugačno branje Korana in širše družbene in politične spremembe, ki bi omogočile hitrejši razvoj muslimanskih skupnosti v britanski Indiji. Danes zato velja za eno začetnic boja za ženske pravice v južni Aziji in izjemno vplivno bengalsko feministično avtorico, pedagoginjo in politično aktivistko. Umrla je 9. decembra leta 1932. Dan njene smrti danes velja za Rokeyjin dan, na katerega se država Bangladeš pokloni njenim zaslugam in podeli tako imenovan Begum Rokeya Padak, priznanje posameznici za izjemne dosežke.

Poleg Sultaninih sanj, ki so prvič izšle leta 1905 v The Indian Ladies Magazine, tri leta kasneje pa še v knjižni izdaji, je avtorica znana tudi po zbirki esejev Matichur, ki združuje dva dela, prvi je izšel leta 1904, drugi pa 1922 in vključuje tudi nekaj kratkih zgodb ter po dveh romanih: Padmarag (1924) in Abarodhbasini (1931), ki nadaljujeta s tematizacijo položaja žensk v britanski Indiji in možnosti njihove emancipacije.

***

Sultanine sanje je zato potrebno brati točno tako: kot razmislek o položaju žensk in poziv k delovanju. K takšnemu branju nas napeljuje tudi prva poved zgodbe: »Nekega večera sem posedala v naslanjaču v svoji spalnici in lenobno razmišljala o pogojih, v katerih živijo indijske ženske.« Sultana nato zadrema in njen razmislek dobi sanjske razsežnosti, misli postanejo podobe, želje pa se začnejo uresničevati v sanjskih utopičnih dimenzijah. Te so precej drugačne od njenega vsakdanjega sveta in večino zgodbe junakinja presenečeno spoznava, da stvari niso takšne, kakršne bi morale biti glede na njene vsakdanje izkušnje. Najprej jo preseneti, da zunaj ni večer, med katerim je še malo prej posedala v naslanjaču, temveč »lepo jutro« in takoj jo postane sram, da pri belem dnevu hodi po cesti. Ostala presenečenja so še mnogo bolj radikalna: kmalu ugotovi, da nima razloga za sram, saj zunaj ob tej uri ne bo srečala nobenega moškega, ti so namreč zaprti, državo, ki spominja na lepo urejen cvetlični vrt pa vodijo ženske. Skozi pripovedovanje sopotnice, ki jo spominja na njeno prijateljico Saro, tako spoznava (Ladyland) in njeno zgodovino ter drsi iz samoumevnosti, ki je prej določala njen pogled na moško-ženske odnose in širše onemogočala zamišljanje drugačne – bolj mirne, znosnejše in prijaznejše – družbe.

Pomembno je predvsem spopadanje s predsodki, na katerih je bila utemeljena delitev spolnih vlog: moški naj bi bili močnejši in imeli večje možgane, zato ženskam ne preostane drugega, kot da se zaradi lastne varnosti skrijejo v notranje prostore hiš in izogibajo javnemu življenju. Sestra Sara ima na vsakega domiseln odgovor. Na »argument« o velikosti možganov na primer pravi: »So, pa kaj zato? Tudi slon ima večje in težje možgane kot človek, pa ga ta vseeno lahko vklene in ravna z njim, kakor želi.« Predvsem pa se ji zdi nesmiselno, da lahko v Sultanini deželi moški, ki jih primerja z neukročenimi živalmi, prosto hodijo po ulicah, medtem ko se morajo neškodljive ženske zapirati. Situacijo primerja s prihodom divjih živali na tržnico ali razgrajanjem nekaj nasilnih blaznežev, pred katerimi bi se morali vsi normalni ljudje umakniti v norišnice. In preden skočimo na noge, ker se primerjava moških z divjimi živalmi in nasilneži res zdi malce nesenzitivna, bi bilo vredno opozoriti, da so se ženske v zenane umikale res predvsem zaradi lastne varnosti oziroma, kot pravi Sultana, »naravne šibkosti«, zaradi katere se ne bi mogle same obvarovati pred moškimi. Sara tako argument zgolj obrne oziroma pripelje do njegovih končnih posledic: res se namreč ne zdi logično, da imajo tisti, ki lahko škodujejo, vso svobodo, medtem ko so šibki in nedolžni zaprti. S tem pa omogoči izhod iz neke samoumevnosti in vrže luč na njene škodljive posledice: »Dejstvo je, da ste si zakrivale oči pred lastnimi interesi in zanemarile dolžnost, ki jo imate do sebe.«

Takšna sprememba perspektive pa potem omogoča prevpraševanje ostalih samoumevnosti: so to res najboljši življenjski pogoji, ki si jih lahko omogočimo, je vojna res edini način reševanja konfliktov z drugimi državami, imamo najboljši sistem upravljanja države? S tem zgodba prehaja v utopijo z znanstveno-fantastičnimi elementi. Ženskam, ki jim kraljica omogoči šolanje, uspe z znanstvenimi izumi drastično izboljšati življenjske razmere, na kar Sultana večkrat navdušeno opozori. Izum nekakšnih solarnih panelov za shranjevanje sončne svetlobe in toplote na primer omogoča kuho brez notranjega ognjišča na premog, tako da pripravljanje hrane postane »celo prijetno opravilo«. Balon za zbiranje atmosferske vode omogoči napeljavo vodovoda, tako da si lahko sestra Sara »kadarkoli privošči prho«, hkrati pa črpanje vode iz ozračja preprečuje nevihte in obilno deževje, ki bi povzročalo poplave in uničevalo ceste, hiše in lastnino. Slednja ideja se zdi precej fantastična, prejšnji dve pa sta nam poleg recimo ogrevanja notranjih prostorov in uporabe strojev v kmetijstvu mnogo bolj blizu in v resnici, razen njune izvedbe, nista nič kaj futuristični. Vseeno pa sta se lahko zgodili šele, ko so v javni prostor vstopile ženske, prej soočene z razmerami, ki so bile moškim pogledom skrite, in voljo po spreminjanju le teh.

***

V ozadju se torej stalno kaže avtoričino prepričanje, da je izobrazba žensk in njihov vstop v javno sfero nujna ne samo za njihovo lastno emancipacijo iz podrejenega družbenega položaja, ampak tudi za modernizacijo države in reševanje ostalih družbenih problemov. Z nastopom žensk v javnosti v ospredje pridejo tudi druge problematike, ki so prej ostajale skrite, a zato niso nič manj pomembne. Res je sicer, da v utopični Ladyland moški in ženske ne sodelujejo, ampak se situacija obrne in »zavladajo« ženske, a ravno to je morda za projekt Begum Rokeye še pomembneje. S tem si je namreč drznila radikalno podvomiti v nekatere temeljne predpostavke njene družbe, vprašati skoraj nepojmljivo: zakaj ne bi namesto moških države mogle voditi ženske in biti pri tem celo uspešnejše? Kaj če so bistrejše pameti kot oni? S tem je radikalno preobrnila perspektivo in odprla celo novo polje vprašanj in možnih razmislekov, ki je prej ostajalo nedostopno.