Umetnost nam je od nekdaj razlagala prihodnost. Njen prednik je bil mit, ki je osmišljeval svet in pojave ter hkrati opisoval naprave in »čudežne predmete«, ki so danes pravzaprav del vsakdana ali pa stalnica znanstveno-fantastičnih filmov.

Že v Homerjevi Iliadi nastopajo »strežajke iz zlata«, ki nam vzbudijo podobo droida C-3POja iz serije filmov Vojna zvezd. Pravljice Tisoč in ena noč opisujejo jeklenega konjička, ki danes ni več fantazijska izmišljotina, temveč se v njem vozimo vsak dan!

V petek 29. 3. je Trubarjeva hiša literature gostila dogodek projekta Poligonija, ki deluje pod okriljem Škratove Čitalnice KUD Anarhiva. Skupina mladih študentov je skozi odlomke najrazličnejših znanstvenofantastičnih del razpravljala, kaj znanstvena fantastika sploh je, in kam vodi razvoj te literarne podzvrsti.

Izraz »znanstvena fantastika« se je začel uporabljati šele v dvajsetem stoletju, a elementi, ki jih ta žanr vsebuje, segajo že med prve literarne zapise. Metka Kordigel je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja znanstveno fantastiko opisala kot opazovanje sedanjosti, določanje pravil, po katerih sedanjost deluje in prenašanje teh pravil v prihodnost.

Ob dnevu kozmonavtike je bil v Pritličju organiziran pogovor z gosti. Natalija Majsova in Anja Banko sta govorili o znanstvenofantastični kinematografiji, prva z izrazito kulturološkim pogledom, druga pa s pogledom filmske kritičarke. Dragan Živadinov in Blaž Šef sta kot gledališka kolega prevzela umetniško stališče, Kristina Pranjić je kot komparativistka z doktorsko nalogo iz kozmizma pokrila osnovne pojme, Miha Javornik pa se je kot profesor ruske literature oprl na avantgardo in mitologizacijo.

Velik del kozmonavtike je zaznamovala hladna vojna, ki se je zrcalila v kolonialističnem pristopu k osvajanju kozmosa in ne toliko raziskovanju le-tega. Po hladni vojni je zanimanje za kozmos upadlo, a ponovno začelo naraščati zaradi podjetnikov, ki so vesolje videli kot prostor, kamor bi širili lovke kapitalizma.

Umetnost danes ni najbolj znana po tem, da bi sprožila tehnološki napredek, a prav o tem so v Trubarjevi hiši literature govorili študentje v okviru dogodka »Poligonija: Do Androids Dream of Melting Watches?«.

Vpliv umetnosti na znanost in človeka ni pogosto poudarjen in naš pogled na to, kaj je umetnost, se skozi čas tudi spreminja. Brian Boyd, literarni darvinist meni, da se je pred umetnostjo pojavilo imitiranje in igra kot nekakšen prehoden, primitiven začetek.

Utripajoče neonske luči, piskanje računalnikov, vrtoglavo visoke stolpnice, nenehni zvoki prometa in tovarniški dim, ki ustvarja sive oblake na jasnem nebu; to je slika distopičnega pogleda sedanjosti in prihodnosti, ki nas, sodeč po bliskovitem razvoju tehnologije, še čaka. To ni več svet ljudi, to je svet robotov, umetne inteligence in zatona narave.

Besedo kiberpank (cyberpunk) je leta 1980 skoval računalničar Bruce Bethke. S svojim delom Kiberpank (Cyberpunk) je podaril kiberpankovskemu gibanju ime, s katerim je poimenoval skupino mladih, za katere je predvideval, da bodo uspeli uporabljati sodobno tehnologijo za namene, ki jih le-ta takrat še ni predvidevala.