Zabrisana meja med znanstvenim in fantastičnim

Umetnost nam je od nekdaj razlagala prihodnost. Njen prednik je bil mit, ki je osmišljeval svet in pojave ter hkrati opisoval naprave in »čudežne predmete«, ki so danes pravzaprav del vsakdana ali pa stalnica znanstveno-fantastičnih filmov.

Že v Homerjevi Iliadi nastopajo »strežajke iz zlata«, ki nam vzbudijo podobo droida C-3POja iz serije filmov Vojna zvezd. Pravljice Tisoč in ena noč opisujejo jeklenega konjička, ki danes ni več fantazijska izmišljotina, temveč se v njem vozimo vsak dan!

Pripovedi in mitološke zgodbe so se v 20. stoletju začele množiti z novo preobleko in imenom: znanstvena fantastika. Jedro žanra se skriva v domišljiji in špekulaciji, v tem, da razmišljamo, kako bo prihodnost izgledala in jo poskušamo razložiti. Ta žanr ni razvit le na zahodu; Japonska pozna pripovedke krtov, ki so živeli v naprednem podzemnem mestu in k sebi pripeljali ljudi, ki so jih pomanjšali in jim popravljali (mentalno) ravnotežje. Afrika doživlja razcvet v 21. stoletju, s to posebnostjo, da svoj žanr poimenujejo afrofuturizem. Za razliko od zahoda, na katerega je vplival razvoj tehnologije, se Afrika v fantastiki obrača v združevanje moderne tehnologije in motivov ter verovanja starih prednikov.

Zadnjih nekaj desetletij je napredek znanosti tako bliskovit in revolucionaren, da praktično že živimo v prihodnosti, ki jo je fikcija začrtala. Računalnike, telefone in mikročipe smo izboljšali do te mere, da se napredek njihovega nadaljnjega razvoja upočasnjuje. Število tranzistorjev, ki jih lahko spravimo na mikročip, se je do danes zaradi miniaturizacije vsako leto podvojilo in kaj kmalu bo tehnologija na tem področju dosegla vrhunec.

Radikalen razvoj tehnologije ni vzbudil le vzhičenosti nad napredkom, temveč tudi veliko strahu in nezaupljivosti človeka, ki se enostavno ne zmore več prilagajati hitrim spremembam. Kinematografija ameriške kozmonavtike (znana bolj kot astronavtika, veda o vesoljskih poletih) je v času hladne vojne predvajala filme, ki so pogosto bili polni groze pred vdorom nezemljanov in nadvlado umetne inteligence. Nekateri argumentirajo, da to simbolizira strah pred Rusijo oziroma takrat še Sovjetsko zvezo. Zanimivo je, da je Rusija tistega časa možnost stika s tujimi bitji proslavljala in se ni spraševala o (ne)človečnosti fikcijskih figur, ki so jih avtorji postavili v literaturo ali na filmsko platno.

Negotovost in odpor do tehnologije ostajata tudi danes, čeprav sta omiljena. Strah se zdaj gradi okrog osebnih računov, hekanja in socialnih omrežij s ponarejenimi profili. Še vedno pa se pogosto pojavlja vprašanje, ali sta kiborg in umetna inteligenca enakopravni človekovi. Ali obstaja možnost, da bi lahko umetno inteligenco razvili do te mere, da ne bi opazili razlik med njenim simuliranjem človeka in dejanskim človekom?

A kaj sta sploh kiborg in umetna inteligenca?

Današnja znanost še vedno ravna previdno s pojmom umetne inteligence. Poznamo več vej, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco: umetna inteligenca, ki misli kot ljudje, nato takšna, ki misli racionalno, takšna, ki se obnaša kot ljudje in nenazadnje še takšna, ki se obnaša racionalno. Pomembno je le, na kakšen način je zastavljen algoritem in kako se ta sistem uči. Zaenkrat je človek za sistemom umetne inteligence tisti, ki jo še vedno popolnoma nadzira z vgrajenimi algoritmi in možnostjo, da kadarkoli lahko pritisne gumb »ugasni«.

Po drugi strani pa znanstvena fantastika in njen podžanr kiberpank ustvarjata novo, domišljijsko razsežnost, kjer je svet, poln inteligentnih kiborgov, nekaj običajnega. Kiborg je hibrid med robotom in živim organizmom, bitje fikcije in realnosti. Po širši definiciji je kiborg lahko vsak, ki ima umetne dele telesa, kot so proteze ali pa naprave, kot je npr. srčni spodbujevalnik, torej naprave, ki ojačajo človeške sposobnosti in jih uravnavajo. Druga definicija pa obravnava bitja fikcije, bitja kiberpanka, torej inteligentna bitja, ki jih je ustvaril človek.

Besedo kiberpank (cyberpunk) je leta 1980 skoval računalničar Bruce Bethke. S svojim delom Kiberpank (Cyberpunk) je podaril kiberpankovskemu gibanju ime, s katerim je poimenoval skupino mladih, za katere je predvideval, da bodo uspeli uporabljati sodobno tehnologijo za namene, ki jih le-ta takrat še ni predvidevala. Kiberpank se je razširil na estetiko, katere predstavnika sta usnje in neon ter način življenja »na robu«.

Kiborg, umetna inteligenca, kozmonavtika, znanstvena fantastika so teme, ki se vrtijo okrog transhumanizma, filozofskega gibanja, katerega premisa je preseči človeške limite. Kako jih je Poligonija presegala, lahko odkrijete ob branju prispevkov, ki so nastali v sklopu dogodkov, ki so bili organizirani spomladi 2019.