V osrčju kozmonavtske kinematografije

Ob dnevu kozmonavtike je bil v Pritličju organiziran pogovor z gosti. Natalija Majsova in Anja Banko sta govorili o znanstvenofantastični kinematografiji, prva z izrazito kulturološkim pogledom, druga pa s pogledom filmske kritičarke. Dragan Živadinov in Blaž Šef sta kot gledališka kolega prevzela umetniško stališče, Kristina Pranjić je kot komparativistka z doktorsko nalogo iz kozmizma pokrila osnovne pojme, Miha Javornik pa se je kot profesor ruske literature oprl na avantgardo in mitologizacijo.

Kozmonavtika, manj znana sestra dvojčica besede astronavtika, je veda o vesoljskih poletih.

»Kozmonavtika je še vedno označevalec za ruski vesoljski program, tako kot je Wagner za nemško opero,« je dejal Dragan Živadinov in tako začrtal ločnico med pojmoma.

V Rusiji se je kozmonavtika začela s filozofijo Nikolaja Fjodorova, ki jo je prevzel njegov učenec Ciolkovski, čigar zapiski in izračuni so bili kasneje pomembni za gradnjo vesoljskega plovila.

Velik del kozmonavtike je zaznamovala hladna vojna, ki se je zrcalila v kolonialističnem pristopu k osvajanju kozmosa in ne toliko raziskovanju le-tega. Po hladni vojni je zanimanje za kozmos upadlo, a ponovno začelo naraščati zaradi podjetnikov, ki so vesolje videli kot prostor, kamor bi širili lovke kapitalizma.

Hladna vojna in tedanja družba sta pustili pečat tudi na kinematografiji kozmonavtike. Zanimivo je opazovati razlike med ameriškimi in ruskimi (oziroma sovjetskimi) filmi. Vsaka država je razvijala film v svojo smer. Ameriška kinematografija je bila polna invazij in groženj, medtem ko so Sovjeti raje razvijali vesoljske tehnologije in raziskovali vesolje.

V zadnjem desetletju se je pojavilo ogromno ruskih filmov, ki oživljajo zlato dobo sovjetske kozmonavtike. Za razliko od starejših, je v njih čutiti nek globalni vpliv popularne kulture, saj junaki in zgodbe postajajo vedno bolj podobni hollywoodskim.

Izjema so umetniški celovečerci, ki reflektirajo dogajanje v vesolju v šestdesetih letih. Zanje je značilen močan nostalgičen ton in hkrati upanje, ki ga je vesolje takrat predstavljalo. Razcvetel se je tudi podžanr zgodovinskega blockbusterja, ki mu ruska država namenja očitno dovolj finančnih sredstev, ker obujajo ponos na nacionalno dediščine. Te filme kljub pogledu v velike dogodke sovjetske kozmonavtike še vedno uvrščajo pod znanstveno fantastiko, saj gre za pogled v idealizirano fantomsko preteklost, ki je nikdar zares ni bilo.

Primer takega filma je Salut 7. Narejen je kot pustolovski hollywoodski film, ki uporablja stereotipe o Sovjetski zvezi. Glavni lik je sovjetski kozmonavt, ki s sopotnikom skoraj strmoglavi, a se v zadnjem trenutku uspeta rešiti na vesoljsko postajo, kjer kakor prava mačo kozmonavta lenobno pomahata mimoidoči ameriški posadki v pozdrav. Film ne želi odkriti preteklosti, temveč iz nje naredi kolaž idealizacije, nostalgije in humorja.

Zanimivo je, da sovjetski vesoljski filmski prostor ne pozna invazije in groze pred neznanim. Filmi, kakor je Osmi potnik (Alien, 1979), namreč nimajo prostora v ruski in sovjetski kinematografiji. Tujost tudi ni prepoznavna kot nevarna ali škodljiva ali pa je le začasno in obstransko prisotna v negativnem smislu. Tako Privlak (2017) kljub temu, da pristane sredi Rusije vesoljska ladja, predstavlja romantično zgodbo v stilu Somraka, ko junakinja spozna, da je nezemljan v oklepu prijazen in zelo čeden fant, ki potrebuje le razumevanje in sprejemanje.

Ruska kinematografija je unikatna tudi po odsotnosti še enega strahu: napredne tehnologije, natančneje, strahu pred umetno inteligenco in kiborgi. Osredotoča se na zgodbe kiborgov, njihova individualnost je le redko prevprašana. Ali je kiborg individualna oseba ali je to človek, ali ima dušo, moralo, zavest, svobodno voljo? To so ameriška vprašanja.

Sovjet ga vpraša: »Ali si človek?« »Da.« Kar je dovolj, da ga obravnavajo kot sebi enakopravnega. Saj je rekel, da je človek, kajne? Povezava na posnetek dogodka.