SCI-FI od homerskega C-3PO-ja do privlačnih robo-hladilnikov

V petek 29. 3. je Trubarjeva hiša literature gostila dogodek projekta Poligonija, ki deluje pod okriljem Škratove Čitalnice KUD Anarhiva. Skupina mladih študentov je skozi odlomke najrazličnejših znanstvenofantastičnih del razpravljala, kaj znanstvena fantastika sploh je, in kam vodi razvoj te literarne podzvrsti.

Izraz »znanstvena fantastika« se je začel uporabljati šele v dvajsetem stoletju, a elementi, ki jih ta žanr vsebuje, segajo že med prve literarne zapise. Metka Kordigel je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja znanstveno fantastiko opisala kot opazovanje sedanjosti, določanje pravil, po katerih sedanjost deluje in prenašanje teh pravil v prihodnost.

Tako lahko rečemo, da že Homerjeva Iliada vsebuje znanstvenofantastične elemente, ki so rezultat bujne domišljije starih Grkov. Stvaritve, ki spominjajo na današnje robote, se pojavljajo v epu Iliada, ko Homer opisuje trinožnike, strežaje, ki so se sukali okrog na treh kolescih. »Strežajke iz zlata« so bile tudi upodobitev robotov, med katerimi bi se C-3PO zagotovo počutil kot doma!

Pravljice Tisoč in ena noč so izumile jeklenega konjička več kot tisočletje pred današnjimi avtomobili, le da je v zgodbi prevozno sredstvo dobesedni »konjiček«. Čarodejnega konja modrec podari sultanu v last, njegov sin pa preizkusi takrat neverjetne konjske moči in odjezdi v daljne dežele, kjer se zaljubi.

Poznejše delo Komična zgodovina dežel in cesarstev Lune je krajša pripoved francoskega avtorja Saviniena de Cyrana, katere protagonist je za potovanje na Luno ustvaril stroj. Napisana je bila že v 17. stoletju, govori pa o mladeniču, ki kakor topovski izstrelek odleti do Lune, ki je v domišljiji avtorja idilična verzija Zemlje, skriti raj.

V dvajsetem stoletju je ena izmed bizarnejših zgodb ameriškega pisatelja KurtaVonneguta definitivno Jenny, kratka zgodba hladilnik-robota z žensko masko, ki jo je njen stvaritelj nadziral s pomočjo ogromnih čevljev, ki jih je morala nositi. Hladilnik-robot Jenny je bila povezana v ustroj vse mogoče tehnologije. Njene možgane je sestavljal ogromen računalnik, s katerim se je povezovala preko radia. Genialni inženir, ki jo je sestavil, je svojega robota vzljubil bolj kakor svojo ženo, saj mu je le-ta postala tako nepopolna, da se je zgodba končala z zlomljenimi srci.

A znanstvena fantastika ni obstajala le na zahodu. Fantastična proza in pravljice sicer izhajajo iz evropske in ameriške znanstveno fantastične kulture, iz zahodnega sveta. Toda s podobnimi oblikami se srečujemo tudi na drugih delih sveta.

Na Vzhodu so japonski krti (Mogera Wogura) poskrbeli, da bralcem ni bilo dolgčas. V podzemnem domovanju sta krt in njegova žena gostila ljudi, ki jih je mož krt magično pomanjšal in odpeljal v »krtovsko civilizacijo«. Izbiral si je tiste, ki so tekom svojega življenja izgubili svoje notranje ravnotežje in poskrbel, da so ga med bivanjem v podzemlju pridobili nazaj.

V Indiji je zanimiva feministična avtorica Rokeya Sakhawat Hossain, ki je živela med 19. in 20. stoletjem. V svojem delu Sultanine sanje je opisovala nekakšno žensko utopijo, kjer je bil položaj moških in žensk zamenjan. Ženske so moške zaprle v hišo in ustvarile napredno družbo, ki je temeljila na sončni energiji in geoinženirstvu. Zgodba močno spominja na solarpanskovsko zgodbo – mlad podžanr znanstvene fantastike, ki se je razbohotil ob razvoju okolju prijazne tehnologije in ob želji po ohranitvi zelene prihodnosti.

Poseben primer je Afrika. Afriško in afriško-ameriško literaturo, ki vsebuje znanstvenofantastične elemente, imenujemo afrofuturizem. Nnendi Okorafor je v svojem eseju African Science Fiction is still alien argumentirala, da je znanstvena fantastika preveč povezana z razvojem Zahoda iz časa, ko je bila Afrika v kolonialnem primežu. Zanje je nerelevantna, saj se ukvarja z iskanjem rešitev in s prihodnostjo, ki je Afričanom tuja. Tako iščejo nove oblike prihodnosti, napovedi tistega, kar se bo zgodilo, ter se ozirajo v preteklost k temu, kar se še ni zgodilo.

Roman Lagoon iz leta 2013 opisuje pristanek visoko tehnoloških nezemljanov, ki se jim nasproti postavijo duhovi in stari predniki. Afriška znanstvena fantastika tako razvidno odseva sedanjost, ki temelji na visoki tehnologiji in hkrati na stari mitologiji, navadah in običajih.

Znanstvene fantastike torej ni mogoče povezovati zgolj z industrijskim in tehnološkim napredkom. Srž žanra se skriva v domišljiji in špekulaciji, v tem, da razmišljamo, kako bo prihodnost izgledala in jo poskušamo razložiti. Našo prihodnost pa danes kreirajo stvari, ki jih že poznamo. Skozi žanr smo se začeli vračati k njim, k strojem, k tehnologiji, ki je v preteklosti veljala za čudežno.

Kako se bo znanstvena fantastika razvijala zdaj, ko živimo v njeni prihodnosti, ne vemo. Morda se odgovor skriva v afrofuturizmu, ki se brez bremen preteklosti dviga v prepoznavnosti. Lahko pa se prihodnost žanra zanese na nezemljane. Njih še nismo srečali, kajne? Povezava na posnetek dogodka.