Nisem človek, sem nadčlovek. O razsežnostih nesmrtnosti s pomočjo tehnologije

PREFACE

Leta 1994 so se še živeči člani že več kot dvajset let razpadle ikonične skupine The Beatles združili in posneli pesem Free As A Bird. Pesem je nastala na podlagi demo posnetka že pokojnega Johna Lennona iz leta 1977, ki so ga predelali in združili z glasovi in glasbili preostalih treh članov. Tako so sintetizirali njihov »come-back«, hkrati pa s pomočjo tehnologije oživeli Lennona. V pričujočem prispevku bom tako razmišljala o ideji nesmrtnosti in tehnološkega ovekovečenja.

OŽIVLJANJE MRTVIH

Misel o nesmrtnosti in želja oživljanja umrlih sta verjetno stari toliko kot človeštvo samo. Dolgo časa je religija s koncepti posmrtnega življenja in reinkarnacije skrbela za relativno pomiritev tega stremljenja. Z vedno večjo sekularizacijo družbe pa ta ideja potrebuje nove manifestacije. Eno izmed takšnih zasledimo pri Augustu Comtu, francoskemu filozofu in utemeljitelju sociologije, ki je zavračal transcendentalno in spiritualistično misel. A po smrti njegove ljubezni Clothilde de Vaux, s katero se Comte ni mogel sprijazniti, jo začne deificirati in ustanovi Pozitivistično cerkev, ki temelji na »ženski« čutnosti, ki jo razglaša kot glavno empirično zaznavo in osnovni gradnik družbe. Zastavi jo v delu Système de politique positive, poznamo pa tudi cerkve in kapele, posvečene tej religiji človeštva, ki so nastale po Comtovi smrti.

Kakorkoli, Clothilde de Vaux je ponovno oživljena prek Comtovih konceptov in tako na nek način nesmrtna. Kasneje so Comtove ideje v veliki meri posvojene s strani ruskih kozmistov, ki poleg želje osvajanja vesolja želijo doseči nesmrtnost človeka in oživitev vseh mrtvih. V kozmizmu postane ključna skrb za ohranjanje vsakega individuuma posebej – v svojem prispevku Genealogy of Humanity Boris Groys to primerja z ohranjanjem umetnin v muzejih - kot je stvar muzeja vzdrževanje svojih eksponatov, mora biti stvar države ohranjanje ljudi.

Očitno je, da se s stremljenjem k znanstvenemu napredku, poleg ideje o nesmrtnosti in večnem življenju, vedno razvija tudi nekakšno religiozno stremljenje k oživljanju nesmrtnih. Tovrstna miselnost prečka tudi področje transhumanizma – človek postane ničejanski nadčlovek in preseže naravne zakonitosti.

Ali smo že postavili muzeje nesmrtnosti? Na internetu se v enem samem iskanju pojavi na milijone podatkov o pokojni osebi. Naša civilizacija se že močno giba po polju posthumanega in s tem na nek način dosega že od nekdaj želeno stremljenje po nesmrtnosti.

Omenili smo primer oživitve Johna Lennona, ki vsekakor ni edini tovrsten primer v glasbi. Ena izmed največjih in najimpresivnejših oživitev glasbenikov je vsekakor hologram Tupaca na Coachelli leta 2012, ko je ob boku Snoop Dogga nastopal ta že zdavnaj pokojni raper.

Ni dvoma, da se družba giblje v smer oživljanja že mrtvih (najsi bo to še tako navidezno), a na tem mestu se je smiselno vprašati o pomenu tovrstnih premikov. Bodo že umrli umetniki in ostale zgodovinske osebe lahko ponovno oživele? Bodo njihova dela resnično njihova in koliko je to pravzaprav sploh pomembno? Navsezadnje, ali želimo delovati v skladu s singularnostjo individuuma in njegovim individualnim potencialom ali v skladu s civilizacijo in njenimi predstavami in pričakovanji. In, pomembneje, glede na težave, ki pestijo sodobni svet, od vzpona nacionalizmov do pospeševanja okoljske krize; je tovrstno stremljenje trenutno res pomembno? Nam oživljanje nekdanjih idej in vračanje k velikim zgodovinskim osebam lahko omogoči nove rešitve za naš obstoj ali pa je to še ena distrakcija, ki nas namesto k rešitvi civilizacije, uperja v babilonski propad, ali še huje - totalno uničenje à la Sodoma in Gomora?

Kot že na prejšnjih dogodkih, se moramo zopet dotakniti filozofije Britanca Marka Fisherja in reči, da gre tu spet za reproduciranje starih idej skozi nove vzorce. Četudi izvorno v svojem bistvu dobronamerna, so vsa omenjena obujenja v obliki hologramov in sintetiziranih glasov, verjetno zgolj nova oblika neoliberalizma. V svoji knjigi Vivre et penser comme des porcs, s katero smo se seznanili na literarnem večeru prejšnji mesec, Giles Châtelet obtoži tehnokratsko družbo tržnih ekonomij. Ob napovedanih hologramskih turnejah Amy Winehouse in Whitney Houston lahko to hipotezo potrdimo.