O čem govorimo, ko govorimo o cyberpunku?

S to precej zvenečo oznako je bilo v zadnjih desetletjih poimenovanih veliko stvari: od precej širokega in barvitega spektra znanstvenofantastičnih zgodb in romanov, filmov in televizijskih serij, animejev in mang do računalniških iger ter glasbe. Kot glavne primerke kiberpanka se verjetno največkrat navaja Scottovega Blade Runnerja (1982), roman Williama Gibsona Neuromancer (1984), ki velja tudi za prvi polnokrvni kiberpankovski roman, pa antologijo Mirrorshades: The Cyberpunk Anthology (1986), ki jo je uredil Bruce Sterling, animiran film Akira (1988) japonskega režiserja Katsuhiro Otoma, trilogijo The Matrix (1999–2003) bratov Wachowski, v zadnjem času pa Netflixovo serijo Altered Carbon (2018) in prihajajočo videoigro Cyberpunk 2077 poljskega proizvajalca CD Projekt Red. Je ta seznam najbolj znanih del upravičen ali kakorkoli reprezentativen? Lahko kiberpank reduciramo na posebno estetiko, tisto dobro poznano iz Bladerunnerja? Gre v resnici za revolucionarno umetniško gibanje z močnim političnim nabojem, ki se je v neki točki spremenilo v komoditeto kulturne potrošnje? Gre zgolj za podžanr znanstvene fantastike?

Najbrž bo pomagalo, če najprej razjasnimo izvor termina in sledimo njegovi popularizaciji. Izraz »cyberpunk« je skoval Bruce Bethke in z njim poimenoval kratko zgodbo, ki jo je napisal leta 1980, objavljena pa je bila tri leta kasneje v novembrski številki revije Amazing stories. Decembra leta 1984 ga je v članku »Science Fiction in the Eighties«, objavljenem v Washington Postu, uporabil novinar Gardner Dozois in z njim poimenoval pet mladih pisateljev, ki so se začeli pojavljati na žanrski sceni, »oskrbovalce z ostrimi, visokotehnološkimi deli, ki jih občasno označujejo za ''kiberpankovce'' – Sterling, Gibson, Shiner, Cadigan, Bear.« Oznaka je obveljala, a nikoli ni bilo popolnoma razjasnjeno, kaj točno naj bi pisanje teh avtorjev povezovalo in zakaj je Dozois izbral ravno teh pet. Kot se v svojem članku Inside the Movement: Past, Present, and Future spominja Lewis Shiner (ja, Shiner »kiberpankovec«), je poimenovanje sprejel z mešanimi občutki, ni namreč razumel, zakaj Dozois ni vključil avtorjev, kot sta John Shirley in Rudy Rucker, pa tudi poudarjanje tehnologije kot glavnega elementa nove pisave se mu je zdelo prenagljeno. Pravi, da je kiberpunk po tem postal nekakšna »Frankensteinovska pošast«, s katero se ni hotel več asociirati, kar velja tudi za večino ostalih osrednjih piscev kiberpanka.

Namesto tega Shiner samega sebe raje vidi kot člana literarnega gibanja, ki je nastalo okoli krožka »Turkey City Neo-Pro Rodeo and Writer's Workshop«, kjer sta sodelovala predvsem z Brucem Sterlingom. Ta je leta 1981 na enega od srečanj prinesel kratko zgodbo Williama Gibsona Burning Chrome, ki je Shinerja prevzela in po njegovem mnenju odprla nove, če ne že formalne, pa vsaj stilistične in vsebinske možnosti takrat precej utrujenemu znanstvenofantastičnemu žanru. Stila sta se kmalu nalezla tudi Sterling in Shirley. Shiner je njihovo pisanje poimenoval »mirrorshades movement«, saj naj bi tri pisatelje povezovali prav: reflektivna sončna očala, »hekerski« odnos do tehnologije in pridih rock'n'rolla, predvsem v njihovih sproščenih, mladih protagonistih s kontrakulturnimi težnjami. Tu pa se Shinerjev prikaz nekako zlomi: na eni strani poudari izjemno raznolikost gibanja in pisateljev, ki so se z njim identificirali in zdi se, da prek osebnih vizij posameznih avtorjev noče določati skupnih značilnosti njihovih pisav; na drugi strani pa opozarja na pojavitev del, ki so se zgledovala po njihovem (predvsem Gibsonovem) pisanju in začela reproducirati formulo hekerja antijunaka, ki se bori proti zlobni korporaciji, ter tako ustvarjati plejado novih žanrskih del, ki jih Shiner ostro (in verjetno upravičeno) zavrne kot otročje in samoljubne fantazije.

Precej drugačen »ustanovitveni mit« predstavi Bruce Sterling v uvodu k antologiji Mirrorshades. Z literarnozgodovinskega vidika so zanimivi predvsem avtorji, ki naj bi na pisatelje kiberpanka vplivali: predstavniki »novega vala« ameriške znanstvene fantastike 60. in 70. Harlan Ellison, Samuel Delany, J. G. Ballard in drugi, starejši pisatelji »trde« znanstvene fantastike, predvsem H. G. Walles, Olaf Stampedon in Philip K. Dick, postmodernist Thomas Pynchon. Še pomembnejši vpliv pa naj bi imela popularna kultura, predvsem pa njeno združevanje s tehnologijo, ki je postajala vedno pomembnejši del vsakdanjega življenja. Našteje tudi nekaj glavnih tem kiberpankovske literature, ki naj bi se ukvarjala predvsem z vdorom tehnologije v človeško telo in zavest, brisanjem najrazličnejših meja in internacionalnostjo, vse to pa naj bi prispevalo k njeni moči reformacije, celo politični vrednosti.

Sterlingov tekst seveda ni poglobljen ali temeljit, bil je pa precej vpliven in nekatere njegove trditve odmevajo tudi v kasnejšem pisanju o kiberpanku. Naj jih na tem mestu navedem le za minimalen vzorec: Larry McCaffery v svojemu uvodu k posebni številki Mississippi Reviewa, posvečeni kiberpanku, recimo zapiše, da se zdi »kiberpank edino gibanje v umetnosti, ki se sistematično ukvarja z najbolj perečimi političnimi, filozofskimi in moralnimi problemi časa …«, v zborniku Storming the Reality Studio pa jih označi za nekakšne »tehno-urbane-gverilske bojevnike«, ki opozarjajo na bližino distopične prihodnosti. Slovenska avtorica Sergeja Kavšek v članku »Iz računalniškega podzemlja in virtualnih svetov prihaja KIBERPANK« kiberpank celo označi za gibanje in življenjski stil, ki ga ideološko opredeljujejo maksime o svobodi informacij, nujno neposrednega stika, decentralizaciji in ostajanju »na robu«.

Precej prepričljivo bi se sicer dalo argumentirati, da vsaj začetna kiberpankovska dela izražajo duh precej negotovega časa, ki so ga zaznamovali predvsem ostri neoliberalni ukrepi Reagana in Margaret Thatcher, napredek tehnologije, ki je v obliki raznih pripomočkov, gospodinjskih aparatov in komunikacijskih naprav vedno bolj temeljito vdirala v življenja ljudi ter brisanje meje med »visoko« in popularno kulturo, ki se je v Ameriki zlomila s prihodom postmodernizma, o čemer bosta pisala tudi kolega spodaj. A kiberpanka ne gre razumeti kot edini, morda niti ne kot najbolj izvirni odraz tega kulturnega stanja: Nicola Nixon v svojem članku »Cyberpunk: Preparing the Ground for Revolution or Keeping the Boys Satisfied?« recimo prepričljivo ugotavlja, da kiberpank za razliko od nekaterih drugih – sama omenja predvsem feministične pisateljice spekulativne fikcije – literarnih gibanj, v resnici ne uspe predstaviti nobene legitimne politične alternative temačni prihodnosti, ki jo prikazuje. Sprašuje se tudi o sami distopičnosti kiberpanka: Gibson je v nekem intervjuju svoja dela, ki prikazujejo svet nebotičnikov, oblečenih v neon, pod katerim vladajo brezobzirni preživetveni zakoni kriminala, označil za »optimistična«, saj prikazujejo prihodnost, ki daje občutek živahnega poslovanja, kjer je veliko denarja. »Ni sicer preveč enakovredno porazdeljen, a ljudje vsaj poslujejo.« Nek drugi raziskovalec kiberpanka, Istvan Csicsery-Ronay, pa v svojem tekstu »Cyberpunk and Neuromanticism« preprosto zapiše, da je Gibson »edini pisatelj, ki je dovolj izviren in nadarjen, zaradi njega pa se zdi takšno celotno gibanje.«

Mnogo pomembneje pa je, da nam takšno preigravanje različnih teorij in izjav, v resnici ne pomaga kaj dosti pri razumevanju kiberpanka in odgovarjanju na zgoraj zastavljena vprašanja. Naj se zato vrnem k njim: kot sem poskušal pokazati, se termin kiberpank na eni strani uporablja za imenovanje specifičnega gibanja v ameriški znanstvenofantastični prozi, povezanega z avtorji kot so William Gibson, John Shirley, Bruce Sterling, Lewis Shiner, Pat Cadigan in drugimi, »kanoniziranimi« v Shirleyjevi antologiji; na drugi pa za opisovanje mnogo širšega pojava, posebne estetike, motivno-tematskega sklopa, ki je deloma vzniknil neposredno-iz deloma pa hkrati-z gibanjem. Ta zajema vsa zgoraj omenjena ne-literarna dela, ki jih združuje značilna neonska podoba, preokupacija z vprašanji človeške identitete v dobi umetne inteligence in telesnih nadgradenj, resničnostjo v svetu prostega prehoda informacij, tesnobo, ki jo vse to povzroča. Problematično pa ostaja, ali ima takšna vizija prihodnosti še vedno moč, ki bi presegala potrošniško ugodje: Blade Runner, posnet po romanu Ali androidi sanjajo o električnih ovcah Philipa K. Dicka, se recimo dogaja leta 2019, kar se zdi – vsaj rahlo – ironično.

Literatura:

Encyclopaedia Britannica. Cyberpunk (22. 05. 2019) LINK

Walker-Emig, Paul. »Neon and corporate dystopias: why does cyberpunk refuse to move on?« The Guardian (15. 5. 2019) LINK

Gibson, William. Neuromancer. NY: Ace, 2000

McCaffery, Larry, ed. Storming the reality studio : a casebook of cyberpunk and postmodern fiction. Durham; London: Duke University Press, 1994.

Nixon, Nicola. »Cyberpunk: Preparing the Ground for Revolution or Keeping the Boys Satisfied?« Science Fiction Studies, Vol. 19, No. 2 (Jul., 1992), pp. 219-235.

Shiner, Lewis. »Inside the Movement: Past, Present, and Future« v Fiction 2000 : cyberpunk and the future of narrative. Slusser, George Edgar; Shippey, Tom, ed. Athens; London: The University of Georgia Press, 1995.

Slusser, George Edgar; Shippey, Tom, ed. Fiction 2000 : cyberpunk and the future of narrative. Athens; London: The University of Georgia Press, 1995.

Sterling, Bruce. »Preface to Mirrorshades« v Storming the reality studio : a casebook of cyberpunk and postmodern fiction. McCaffery, Larry, ed. Durham; London : Duke University Press, 1994.

Kavšek, Sergeja. “Iz računalniškega podzemlja in virtualnih svetov prihaja KIBERPANK”. Časopis za kritiko znanosti, letnik 22, številka 166/167, str. 109-121.