Moxyland (poglavje Kendra)

Ko pridem do Propellerja, se morje ljudi že širi preko vrat, kar je lahko zgolj dober znak, saj je pravkar odbilo šest trideset. Moji živci so čisto razcefrani, mogoče je krivo dejstvo, da sem na četrtem Ghostu v manj kot uri.

Kar naenkrat pa je pred mano stala ženska. Ne vem, kako je vstopila, a sem jo spoznala za prijateljico, sestro Saro.

"Pozna si." Jonathan se na vratih oklene moje roke in skozi množico zvizneva noter. Ne morem verjeti, koliko ljudi je tu, nagnetenih v galeriji. Vrsta se vije po stopnicah, da bi videli Atomski mobilnik Johannesa Michaela, a ta ogromna gneča je v glavni sobi in ne, na žalost, pri mojih retro natisnjenih fotografijah.

Tu so, da bi videli zvočno instalacijo Khanyi Nkosi, pravkar z vso svojo zloglasnostjo vred, dospelo iz njene razstave v São Paulu. Postavila jo je šele to popoldne, neopazno v spremstvu varnostnikov, tako da je to prvič, da jo vidim v živo. Ostudna je, rdeča in mesnata, kot da bi se nekaj mrtvega preobrnilo navzven in se iznakazilo, se napol sesedlo samo vase z bodicami in grbami in mesnatimi vlakni in nekakšnimi vgrajenimi zvočniki, kar še dodatno pripomore k pretresljivosti naslova: "Hov & Čiv".

Ne razumem, kako deluje, ampak nekaj ima opraviti z elektronskim odmevnikom in vgrajenimi resonančnimi zvočniki. Zbira glasove okoli nas, premeša ambientalne zvoke, pogovor, zvoke korakov, trke kozarcev, šumenja oblačil skozi sisteme svojega telesa, njeni nepovezani delci se napihujejo, kot da diha, njene bodice drgetajo.

Težko je preslišati šunder, toda včasih zveni kot besede, skoraj prepoznavno. A večinoma je zgolj hrup, razsekana glasba, presekana z mučnimi zvoki, za katere se zdi, da se pojavljajo naključno. Včasih zveni kot bolečina. To je žival. Oziroma živo na nek način. Nek laboratorijsko manufakturiran plastehničen biobrid, ki ima ravno dovolj električnega možganja, da se lahko na različne načine odziva na input, tako da je nepredvidljiv - a menda ne dovolj, da bi škodoval, če verjameš info-tekstu o delu.

"Nepotreben je. Lahko bi ga naredila drugače. Lahko bi bilo lepo."

"Kot nekaj, kar bi postavila v svoji dnevni, Kendra? Mora biti odvraten. V tem je fora Tokio tehno-groteske. Pravzaprav je tako neizvirno, da ga ne morem videti. A greva lahko naprej?" Z roko podrsim po eni od grb in ta stvar zatrepeta, vendar ne zaznam nobene spremembe zvoka.

“Ali misliš, da jo travmatizira?”

“Samo hrup je, okej? Takšna si kot tisti fuknjenec, ki je na razstavi v Joziju vrgel kri v Khanyi. Nima živčnih končičev. Aja, ne, počakaj, ima živčne končiče, ampak nima bolečinskih receptorjev.”

“Mislim, a misliš da se razburi? Zaradi vse pozornosti? Mislim, a ni tako, da zazna razpoloženja, odraža vajb?”

“Mislim, da so to jajca, ampak lahko vprašaš umetnico. Tamle se pomenjkuje z denarci, tako, kot bi se morala tudi ti.”

Hov & Čiv nenadoma izvrže loopiran fragment smeha neke ženske, ki osupne mene in še pol sobe, preden se razgradi v popačeno elektroniko.

“A vidiš, všeč si ji.”

“Ne bodi kreten, Jonathan.”

“En streamcast novinar te hoče intervjuvat, mimogrede. Pa še kar luštkan je.”

Moj želodec se pokrči. To je še ena stvar, s katero me Jonathan postavlja na svoje mesto - češ, nisva skupaj.

“Ja, super, hvala. Potrebujem pijačo.”

“Ti grem iskat. Samo pojdi govorit s Sanjayem. Kaj ti prinesem?”

“Karkoli.” Malo verjetno je, da bi galerijski bar imel na zalogi kakšnega Ghosta.

Jonathan me porine v smeri Sanjaya, ki v globokoumnem pogovoru stoji sredi množice ljudi. Prva oseba je očitno veza, neka korporacijska kulturna mecenka ali pa kupka, druga, se mi zasvita, pa je Khanyi Nkosi. Prepoznam jo iz intervjuja, ki sem ga videla, vendar je tako toplo živahna, ko po zraku opleta z rokami, da bi dokazala svoje, in nasmejana, da je ne morem povezati z njenim delom. In tretji, spoznam v šoku, je Andile. Ne bi smelo biti presenečenje, da je tu, glede na to, da me je izbral na podlagi mojega dela, a z Jonathanom se še kar nisva zjasnila glede trženja, in ne zdi se mi, da bi bil zdaj pravi čas.

Zdajle se s tem ne morem soočiti. Prerinem se skozi vrsto, izmikaje se nazaj proti vhodu in svežemu zraku, a pri tem nekoga zbodem s svojimi petami iz modrega žameta v slogu 40-ih, ki sem jih kupila za to priložnost.

“Ej! Previdno!”

“O moj bog, se opravičujem!” Šit. Res, res, res potrebujem Ghosta. Me prav zanima, če mi uspe do spaze na koncu ulice in nazaj, preden Jonathan opazi.

“Brez skrbi. Umetnost je vse, kar naredi umetnik, ane? Tako da bi bili v bistvu moji zmečkani palci lahko zdaj kaj vredni?”

Sploh nisem opazila, da sem pohodila Tobyjevo nogo.

“Torej si ti tista slavna umetnica, ali kako?”

“Ne, tista ta manj znana. Mislim, nisem; tista stvar ni moja. Ampak itak ti veš.” Okorno se zarežim, še vedno razmišljam, kako dobiti tistega Ghosta, v zavesti mi odzvanja obupana litanija, sprašujem se, če ga strežejo v baru.

“A je zdaj primeren čas za intervju?”

“Ti si novinar?”

“Auč!” se kvazi-opoteče nazaj in pograbi za srce. “Jap. Prinesel sem svoj majk in vse to.”

“Oprosti. Nisem tako mis … O Bog. A lahko samo začneva znova?”

“Itak. Ni blema.”

Obrne se stran, se odhrka, in naredi majhen obrat, z roko dvignjeno v fabulozen pozdrav, afnajoč se, kot da bi bil na rdeči preprogi.

“Pozdravljeni. Sem Toby, vaš novinar za ta večer.” In ne morem kaj, da se ne bi zasmejala. “A bi pijačo?”

“Ne, hvala. Nekdo mi jo je že šel iskat.”

“Hudo.” Nenadoma se zresni. “Okej, poslušaj, Special K, če hočeš, lahko govoriva pozneje. Vem, da je tvoja otvoritev in da se ti veliko dogaja, da se moraš parim priliznit. Totalno bom razumel, če tole zdaj ni najbolj primeren trenutek.”

“Ej, a bi v bistvu šel stran od tukaj?”

Kaj?”

“Samo na kratko. Potrebujem svež zrak. In pijačo.”

“Sem mislil, da ti jo nekdo že prinaša.”

“Brezalkoholno.”

“Aaaaaaaaa. Ok.” Pomežikne.

“Bi šel z mano?”

“Valda. A sme moj majk zraven?”

Nisva edina, ki postopava zunaj. Prebiti se morava skozi množico, kjer je tudi osupljivo prekrasna blondinka z zjebano frizuro, zaradi katere se počutim zategnjeno.