Tehnologija; Konkretizacija mitološko-literarnih motivov?

TRANSFORMACIJA IDEJE V KONKRETNO

Že v sklopu prejšnjih dogodkov, na literarnem večeru Sci-Fi in konec prihodnosti ter na pogovoru ob Dnevu kozmonavtike, je v ospredje prihajala ideja, da je tehnološki napredek med drugim posledica idej, ki se prenašajo skozi literaturo oz. umetnost (sledovi proto-robotov in potovanja v vesolje dolgo preden je človeštvu tehnologija to dovoljevala; ideja Ciolkovskega, ki predpostavlja, da fikcija vedno obstaja pred resničnostjo, nasploh pa je bil celoten pogovor usmerjen v idejo, da je kozmonavtika produkt ruske kozmistične, suprematistične in konstruktivistične misli).

Seveda je trditev, da je umetnost edini katalizator tehnološkega napredka, morda videti nekoliko predrzna, navsezadnje vemo, da gre velikokrat, na primer pri odkritju parnega stroja, zgolj za naključja oz. posnemanja vzorcev iz narave. Dejstvo pa je, da vpliv umetnosti ni pogosto poudarjen in da se tudi naš pogled na to, kaj je umetnost, spreminja. Brian Boyd, eden vodilnih literarnih darvinistov meni, da je umetnost zgolj dodelana oblika igre, ki jo opiše na primerih drugih živali, denimo delfinov, ki spuščajo mehurčke, iz katerih med igro oblikujejo zapletene vzorce. To primerja s človeškim puhanjem obročev iz cigaretnega dima – kot nekaj zelo zapletenega, ki na videz izgleda preprosto. Predpostavlja, da sta igra in mimetičnost nekakšna predhodnika umetnosti. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da je tudi posnemanje vzorcev v naravi nekakšna umetnost, vse je produkt abstraktne misli, ki omogoča načrtovanje in snovanje idej. V glavnem pa je jasno, da umetnost morda ni edini, nedvomno pa je neizpodbitni katalizator tehnološkega napredka, kar se morda toliko ne poudarja.

Če to orišem z anektodo; po pogovoru ob dnevu kozmonavtike sem se pogovarjala z enim od obiskovalcev, študentom fizike, ki ga je tovrstna povezava (vpliv filozofske in umetniške miselnosti na tehnološki napredek) zelo presenetila. Bil je mnenja, da se umetniška in znanstvena miselnost tako radikalno razlikujeta, da je vzpostavljanje te povezave sicer zelo zanimivo, a malo verjetno. V pričujočem prispevku želim podrobno preučiti te povezave,kompleksen odnos med znanostjo in umetnostjo, ki se zdita brezpogojno povezani in hkrati v večnem konfliktu. Pogledali si bomo točke srečevanja in razhajanja ter skušali razumeti rojstvo umetnosti z osredotočenostjo na mit in zgodbo.

ROJSTVO UMETNOSTI, IZNAJDBA MITOLOGIJE

Kot že omenjeno, Brian Boyd govori o umetnosti kot posledici igre, ki jo poznajo tudi ostali sesalci. Če se pogovarjamo o zgodbi kot ključnem elementu umetnosti za širjenje idej, saj se ideje lažje širijo verbalno kot vizualno, se je potrebno ustaviti pri pojmu iznajdbe mitologije, o katerem v istoimenski knjigi (Iznajdba mitologije/L'invention de la mythologie) razpravlja nedavno preminuli belgijski helenist in primerjalni antropolog Marcel Detienne. Na tej točki se ne bomo ustavljali pri dejstvu, da delo šovinistično postavlja grško mitologijo pred ostale in je izjemno evropocentrično; to je zgolj opomba, ki jo je treba ozavestiti. Prek Frédérica-Maxa Müllerja, ki deli razvoj človeškega govora na tri obdobja; tematsko, dialektalno in mitotvorno, razloži možno iznajdbo mitologije. Za Müllerja je mit nezavedni proizvod govorice: »imena za naravne sile se spremenijo v lastna imena. ‘Zevs pošilja dež’ nastane iz ‘dežuje iz neba’. Jezik je izgubil transparentnost: etimološki pomen imena ‘Zevs’, ‘svetlo nebo’, se je zabrisal.« Mit nastane iz pomenskih viškov, kar, podobno kot pri Boydu, namiguje na nekakšno naključje.

Tako se po Müllerju mit rodi iz jezika, kar je nasprotno ostalim interpretacijam, ki nakazujejo na rojstvo mita zaradi nerazumevanja pojavov. V vsakem primeru pa gre za vzpostavitev odnosa beseda–religija. Po uveljavljeni interpretaciji bi iz tega izpeljali verigo beseda–religija–umetnost. Uveljavljena je torej predpostavka, da se umetnost rodi iz religioznega obredja, kar pa ni v skladu z Boydovo teorijo razvoja umetnosti iz naključja, igre, ki se zdi veliko bolj verjetna. Boyd pojasnjuje:

»Čeprav so arheološki dokazi neizogibno neenotni, nismo našli nobenih znakov pogrebnih ritualov, ki bi bili starejši od 90.000 let. A oker so uporabljali za poslikavo telesa že pred 12.000 leti, morda pa že dvakrat dlje, oblikovanost acheulanskih sekir zdaleč presega praktične potrebe tudi skozi povsem nepraktične velike predmete, namenjene razkazovanju, in skandiranje, bobnanje, ples in pesmi, ki imajo svoje analogije pri šimpanzih in gibonih, tvorijo repertoar človeškega vedenja že mnogo dlje. Zdi se, da je umetnost precej starejša od religije.« (Boyd, 2016, 116)

Umetnost se torej lahko smatra za prvi produkt igre, skupne mnogim živalim. Boyd opisuje tudi njen evolutiven potencial, umetnost kot evolucijsko prilagoditev, a za nas je bolj ključnega pomena dejstvo, da je umetnost povezana s kreativnostjo, ki pa je nujna predispozicija za odkrivanje tehnoloških novosti, najsi bo po naključju ali preko podrobne raziskave.

BOGOVI IN ROBOTI

V svoji knjigi Gods and Robots – The Ancient Quest for Artificial Life ameriška zgodovinarka Adrienne Mayor opiše nekatere proto-robote, ki smo jim priča v grški mitologiji. Opiše »robota« Talosa, ki je iz železa skoval Hefajsta, da bi varoval Kreto pred vpadi sovražnikov. Njegova naloga je bila zaznati sovražna plovila in jih potopiti. Vse žrtve, ki so mu prišle pod roke, je v vročem objemu skuril. Mayor opiše številne primere, med njimi Pandoro, prvo ustvarjeno žensko, ki je na Zemljo prinesla zlo, Pigmalionovo prvo živo lutko itd. Številne primere smo našteli tudi na marčevskem literarnem večeru, denimo Hefajstove trinožce, nekakšne protorobote iz Iliade, potovanje v drugo dimenzijo v zgodbi Urashima Taro, čarodejne leteče skulpture konja iz 1001 Noči, Cyranovo potovanje na Luno, napisano v 17. stoletju, itd. Obstajajo še številni primeri, ki jih nismo omenjali, npr. iz japonskega ljudskega slovstva princesa Kaguya iz Lune. Neovrgljivo dejstvo je torej, da človeška domišljija že od mitologije naprej snuje zgodbe o pojavih, ki so se udejanjili šele v zadnjih nekaj stoletjih. Seveda pa, kot poudari Adrienne Mayor, ne gre trditi, da je te pojave neposredno navdihnila mitologija.

Menim, da je vpliv mogoče razumeti s pomočjo jungovskega pojma kolektivne podzavesti. V iskanju motiva, ki bi ga prelevili v resničnost, vsi veliki izumitelji in znanstveniki verjetno niso prebirali knjig. Če bi že hoteli teoretizirati, bi izume verjetno prej pripisali boydovskim naključjem in podrobnemu raziskovanju določenih pojavov. A smisel mitologije je, da se v podobi motivov reproducira. Na mnogih mestih v zahodni književnosti tako najdemo Pygmalionski motiv; denimo v Rousseaujevem Pigmalionu, Zolajevi Umetnini, v Tujcih Ivana Cankarja, pri Georgu Bernardu Shawu in nenazadnje v Vonnegutovi kratki zgodbi Jenny, ki smo jo brali prejšnji mesec. Marsikatero vzporednico bi lahko potegnili tudi s popularno kulturo, denimo z videospotom pesmi Here With Me Killersov, pojavom waifujev – animiranih, pogosto seksualiziranih deklic, ki služijo kot uteha osamljenim mladim moškim – v smislu, da neživi ideal preseže/nadomesti živo bitje.

To je zgolj primer, kako se mit reproducira. Snov postane nekaj tako splošnega, da postane del kolektivnega nezavednega. Četudi neposredno nismo seznanjeni s pojavi proto-robotov v antiki in ne vemo, kaj je ruski kozmizem, so nam ideje, ki jih reprezentirajo, znane .

ZA KONEC – UMETNOST IN TEHNOLOGIJA

Nemogoče je torej reči, da je tehnološki napredek neposreden rezultat umetniške produkcije. Veliko bolj možno, in po mojem mnenju celo nujno, pa je razumeti, da se ideje prek umetnosti širijo in s tem kreirajo kolektivno podzavest človeštva ali določene populacije. A zanikati, da sta umetnost in tehnologija zares dva popolnoma ločena koncepta, je na podlagi povedanega, popolnoma ignorantsko.

V renesansi je denimo znanost bila dojeta kot veliko bolj povezana z umetnostjo. Umetniki so bili hkrati znanstveniki , uomini universali. Skozi zgodovino so mnogi pisatelji hkrati opravljali zdravniški poklic, znanstveni poklic itd. Gregor Strniša, eden največjih slovenskih pesnikov in dramatikov, je bil strasten poznavalec fizike. Danes imajo mnoga podjetja kreativne vodje, ki predstavljajo ideje, mnoge sodobne umetniške prakse pa so od tehnologije neločljive; denimo grafično oblikovanje, industrijsko oblikovanje, videoprodukcija itn.

Zakaj torej, kljub vsem tem povezavam, umetnost in tehnologijo pogosto pojmujemo kot dve popolnoma ločeni entiteti. Jean-François Lyotard razloži; ker se znanost od industrijske revolucije naprej dojema kot produktivno in se poudarja pomen tehnološkega napredka, se umetnost začne smatrati za neproduktivno. Tehnologija ima večjo tržno vrednost kot umetnost. Podoben utilitarističen pristop zaznamo tudi pri pojmovanju filozofije; v današnjih časih, ko je kapitalizem še močnejši in navidez nepremagljiv, se to pozna bolj kot kadarkoli prej. Trg je tisti, ki določa relevantnost posamezne stroke.

Slovenski filozof Slavoj Žižek je nekoč izjavil, da si je lažje predstavljati konec sveta, kot konec kapitalizma. Spet se lahko navežemo na Marka Fisherja, ki smo ga omenjali že zadnjič; zdi se, da je prihodnost ukinjena. V umetnosti se skozi vedno nove tehnologije srečujemo z repeticijo vedno istih motivov.