Tehno-urbani gverilski bojevniki: Pod digitalnim dežjem kiberpanka

Utripajoče neonske luči, piskanje računalnikov, vrtoglavo visoke stolpnice, nenehni zvoki prometa in tovarniški dim, ki ustvarja sive oblake na jasnem nebu; to je slika distopičnega pogleda sedanjosti in prihodnosti, ki nas, sodeč po bliskovitem razvoju tehnologije, še čaka. To ni več svet ljudi, to je svet robotov, umetne inteligence in zatona narave.

To je svet kiberpanka.

Besedo kiberpank (cyberpunk) je leta 1980 skoval računalničar Bruce Bethke. S svojim delom Kiberpank (Cyberpunk) je podaril kiberpankovskemu gibanju ime, s katerim je poimenoval skupino mladih, za katere je predvideval, da bodo uspeli uporabljati sodobno tehnologijo za namene, ki jih le-ta takrat še ni predvidevala.

»Bilo je preprosto, kot shranjevanje. Udaril sem nekaj tipk, vstopil in celotno letalo je izginilo iz vseh map rezervacij.« - Kiberpank, Bruce Bethke

A brisanje letalskih letov ni bilo vse, kar se je lahko v »kiberpankovskem svetu« počelo. Lauren Beukes je v poskrbela, da se je kiberpankovski prostor razširil tudi na afriško celino. Novinarka in pisateljica je znana po trilerju Zoo City in prvem afriškem kiberpank romanu, ki je izšel leta 2008.

»To je žival. Oziroma živo na nek način. Nek laboratorijsko manufakturiran plastehničen biobrid, ki ima ravno dovolj električnega možganja, da se lahko na različne načine odziva na input, tako da je nepredvidljiv - a menda ne dovolj, da bi škodoval, če verjameš info-tekstu o delu. Nepotreben je. Lahko bi ga naredila drugače. Lahko bi bilo lepo. Kot nekaj, kar bi postavila v svoji dnevni, Kendra? Mora biti odvraten. V tem je fora Tokio tehno-groteske.« - Moxyland, Lauren Beukes

Z dobo visoke tehnologije je prišlo tudi razmišljanje o lastni človečnosti in etičnem ravnanju. Ali je prav, da se muči umetno ustvarjeno bitje, če je zgrajeno tako, da ne čuti bolečine? Kaj pa, če se ga le obdrži v ujetništvu? O tem razmišlja Lauren Beukes skozi besede karakterjev:

»Nima živčnih končičev. Aja, ne, počakaj, ima živčne končiče, ampak nima bolečinskih receptorjev. Mislim, a misliš da se razburi? Zaradi vse pozornosti? Mislim, a ni tako, da zazna razpoloženja, odraža vajb?« - Moxyland, Lauren Beukes

Amerika, oziroma zahoden prostor pa je praznoval rojstvo kiberpanka že v prejšnjem stoletju. V osemdesetih letih se je začela razvijati tako kiberpankovska literatura, kot tudi film.

Leta 1984 je izpod peresa kanadsko-ameriškega avtorja Williama Gibsona izšel vplivni kiberpankovski roman Nevromant (Neuromancer). Zanimivo je, da je predstavljal svet, v katerem so živele literarne osebe, vse prej kot lep. Upodobljenemu svetu je vladala distopija, značilna za kiberpank, a kljub temu je avtor v nekem intervjuju vseeno poudaril, da on sam na to gleda z optimizmom.

»Posel je tu stalno tekel kot reka lave, smrt pa je bila sprejeta kazen za lenobo, neprevidnost, neskladnost dejanj, nesposobnost, da bi dojel zahteve zapletenega protokola.« - Nevromant, William Gibson

William Gibson je svojo optimističnost argumentiral s tem, da v svetu brezobzirnega preživetvenega zakona kriminala »[denar] ni sicer preveč enakovredno porazdeljen, a ljudje vsaj poslujejo« (Nevromant, William Gibson).

Najsi bo žanr distopičen ali ne, vsekakor nudi širok manevrski prostor domišljiji pri izumljanju nove tehnologije, ki se prepleta s človeško anatomijo in psiho. V literaturi in filmih so kibernetske roke, proteze, ki boljše funkcionirajo kot »naraven« del telesa, nekaj vsakdanjega. Čipi, ki so danes zaenkrat le špekulacija in teorija zarote, se uporabljajo za praktične namene a hkrati so podvrženi zlorabi, kakor je John Shirley zapisal v svojem delu Volkovi planote:

»A te vtičnik kaj boli? je vprašal Jerome. Jessie je čip vzel iz ust, ga za trenutek podržal na konici prsta; bil je manjši kot kontaktna leča, košček silikona s sredico iz galija, 1 500 000 nanotranzistorjev iz modificiranih proteinskih molekul, morda več. Ne, ne boli me še. Ampak če pušča, bo še jebeno bolelo. Stresel je z glavo, rekel še nekaj v španščini. Čip je vstavil nazaj v vtičnik in nanj pritisnil z nohtom svojega desnega palca. Tam ima torej svoj gumb za aktivacijo; Jerome je imel svojega na členku.« - John Shirley, Volkovi planote

Kiberpunk se ni ustavil le pri ljudeh, ojačanih z vrhunsko tehnologijo, ampak je v svoj žanr vključil tudi umetno inteligenco, oziroma Al-e. Tu so se spet začela porajati vprašanja, kaj je človek in ali so nam inteligentni roboti enakopravni? V kolikšni meri je prav, da se robote obravnava kot enakopravne?

Film Blade Runner tako jasno prikazuje notranji boj človeškega junaka, ki je primoran loviti Repliko, robota, ki se obnaša in izgleda kakor človek. Umetna inteligenca te kreature je tako izboljšana, da še profesionalni lovci na Replike skorajda ne najdejo razlike med umetnim in »pravim« človekom. Odlomek: LINK

Kiberpank je hkrati žanr, ki ga določa tudi unikatna estetika. Neonske luči so stalne spremljevalke umazanega mesta, ki zares oživi šele ponoči. Barve so polne sivih odtenkov, tako da kričeče zelene, modre in rdeče neonske barve toliko bolj padejo v oči. Okolica je polna letečega hitrega prometa, vrhunskih računalnikov, lebdečih ekranov, a hkrati z njo ostro sovpada »star« svet preteklosti.

»Predel ni imel uradnega imena, rekli pa so mu nočno mesto. Ninsei je bil njegovo središče. Podnevi so bili lokali Ninseija zaprti in nezanimivi. Neonski napisi so bili ugasnjeni, hologrami mrtvi, čakajoč pod strupeno sivim nebom.« - Nevromant, William Gibson

Tako so tudi ljudje oblečeni v ostro oblikovane obleke s pametnimi očali, a iluzija njihovega bogastva se hitro razblini, ko pridejo v razpadajoče stanovanje z zastarelo opremo, strgano žimnico in pokvarjenim ventilatorjem. Blišč prihodnosti se tako izgublja v trohneči preteklosti.

»Fant ali raje lobanja, lobanja z rdečimi, ošiljenimi zobmi – kot da bi lobanje jedle meso – mi je odprla hudo zdelana vrata, ki so se pri tem razlomila. Napol plezaje skozi razpoko, napol hode skozi vrata sem tako vstopil v srednje veliko skladišče prodajalne. Plošče so razbite ležale na tleh. Celuloidna nuna je vodoravno premikala oči, kot da bi nekdo z roko vodil njena zrkla. Smeško mi je z edino kostjo, ki je ostala od njegove roke, pokazal na kavč, kjer je sedela zamrzovalna skrinja.« - Imperij nespametnih, Kathy Acker