Jaz robot, jaz umetnik

Umetnost danes ni najbolj znana po tem, da bi sprožila tehnološki napredek, a prav o tem so v Trubarjevi hiši literature govorili študentje v okviru dogodka »Poligonija: Do Androids Dream of Melting Watches?«.

Vpliv umetnosti na znanost in človeka ni pogosto poudarjen in naš pogled na to, kaj je umetnost, se skozi čas tudi spreminja. Brian Boyd, literarni darvinist meni, da se je pred umetnostjo pojavilo imitiranje in igra kot nekakšen prehoden, primitiven začetek. Ustvarjanje oblačkov iz dima na primer oponaša pojave iz narave. Delfini uporabljajo enako igro, le iz mehurčkov, da ustvarjajo raznolike podobe, ki se ob urjenju lahko spremenijo v pravo umetniško veščino.

Za razliko od renesanse, ko je bila znanost tesno povezana z umetnostjo in so bili znanstveniki hkrati umetniki in obratno, sta umetnost in tehnologija danes razumljeni kot dva popolnoma ločena koncepta. Z industrijsko revolucijo je umetnost izgubila tudi tržno vrednost, saj se je začela obravnavati kot neproduktivna. V ospredje je stopila znanost, ki je zgolj sama sebi dodeljevala zasluge za uspeh in ostale faktorje minimalizirala.

Razvoj novih tehnologij pa še kako vpliva na umetnost. Beton in železo sta z uporabo v plastični umetnosti in arhitekturi vzpodbudili širšo uporabo in osvetlili uporabnost surovin. A hkrati lahko opazimo tudi obraten pojav. Z izumom in razvojem fotografije je bilo mogoče spremljati dvome, ali je fotografija sploh zares umetnost (danes nedvomno je) in potem nadaljnje konflikte glede novih medijev.

Fotografija je bila problematična z vidika ustvarjanja umetnosti s strani stroja. Predsodek, da stroj ne more ustvariti umetnosti, se je ohranil do danes, ko je prevzel novo obliko. Tehnologija umetne inteligence je postala hkrati dosežek in težava 21. stoletja.

A kaj sploh je umetna inteligenca?

Pojem je kljub izpostavljanju akademskim in medijskim žarometom še vedno izmuzljiv. V znanosti tako poznamo več vej, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco: umetna inteligenca, ki misli kot ljudje, nato takšna, ki misli racionalno, takšna, ki se obnaša kot ljudje in nenazadnje še takšna, ki se obnaša racionalno. Pomembno je le, na kakšen način je zastavljen algoritem in kako se ta sistem uči. Umetno inteligenco se poskuša uporabljati tudi v umetniškem ustvarjanju. To odpira vprašanja tipa, kdo je avtor in kam vodi to izpodrinjanje tradicionalnih tehnik. Tukaj lahko ponovno spomnimo na razvoj fotografije, ki je prav tako povzročil paniko pred možnostjo eliminacije tradicionalne umetnosti. Vendar tehnološki razvoj še ni prišel tako daleč, da bi Al (umetna inteligenca) ustvarjala kar sama od sebe. Odločitve še zmeraj pogojuje avtor dela. Dober primer sodelovanja umetnice in tehnologije je projekt Drawing Operations (2015), delo Sougwen Chung, ki pri risanju uporablja robotsko roko, ki jo je »naučila« svojih tehnik risanja. Drug primer nove tehnologije so računalniki in računalniške igre kot umetniška dela. Danes se računalniške igre ne štejejo le kot »zabavna industrija«, ampak sodijo tudi v sklop umetnosti in celo v takšnega, v katerem lahko vsi sodelujemo.

Televizija in knjiga nudita bralcu le malo manevrskega prostora. Ta namreč tiči le v interpretaciji gledanega filma ali branega besedila. A z razvojem računalniških iger je uporabnik dobil večji vpliv nad dogajanjem, potekom in celo ustvarjanjem dela. Najaktivnejšo vlogo imamo zagotovo pri ustvarjanju zgodbe. Izbiramo lahko naloge, ki jih bo heroj opravljal in celo sami oblikujemo svoj glavni lik. Prav tako se je pojavil žanr iger, ki delujejo kot vizualen roman z ogromno nasprotujočimi si odločitvami (The Walking Dead, Telltale games je dober primer).

Obstajajo tudi filmi in stripi, ki se razvijajo glede na potrošnikove želje. Tako lahko vsak posameznik prevzame pripoved zgodbe in kreativno vlogo, ki poraja novo vprašanje: kdo je zdaj ustvarjalec?